Iskanje samega sebe

Uhh, ko ti uspe, povej kako ti je uspelo 

Pogumna si Zelo!

Tikka tako, da sem se odločila, da se uresničim ne glede na vse, da mi popolnost ni dovolj, da rabim nahranit svojo dušo- karkoli že to pomeni. Čutim že ves čas, da mi nekaj manjka in ne bom se ustavila dokler ne najdem kar iščem.
Estelle bila sva ustvarjena en za drugega, dokler sem se uspela potlačevati, seveda sem bila kot ustvarjena zanj dokler sem delala vse, da mu ugajam ampak vedno, ko sem nek delček sebe potlačila sem se prizadela. Je pa tudi on delal vse, da bi mi ugajal in mi je, ampak nisem ga začutila in on ni mene, poleg tega je bil zelo pokroviteljski do mene in sem se počutila preveč odvisno in ne na njegovi ravni, bolj kot njegovo malo, luškano bitjece in ne ženska. Plus velike razlike v mišljenju sama študiram filozofijo in sociologijo on je ekonomist pa še veliko starejši. Sva se trudila ampak nisva bila na isti ravni.

Ja saj psihologinjo imam in sva skupaj ugotovili, da približno že vem kdo sem (ali pa vsaj kdo nisem), da moram to samo še sprejeti in pokazati- to je tisto kar je zelo težko, prepoznati kdaj je nekaj maska in kdaj si ti res ti, in po vsem tem še, da čeprav razmišljaš popolnoma drugače kot večina, da vseeno to sprejmeš, izraziš in stojiš za tem. Sprejeti, da si drugačen in da je to OK. Verjetno sem se zaradi strahu pred tem, da me ljudje ne bi sprejemali vedno skrivala za drugimi in se trudila biti običajna, normalna in zatreti vse kar sem resnično jaz. Ampak zdaj res želim nekje najti moč, da se pokažem in da sprejmem da ne bom nikoli vsem všeč in da je to njihov problem.

Ja saj ta del me bolj zanima, kdaj najdeš, kako najdeš. Jaz sem bila na podobni točki 8,9 let nazaj, pa še sedaj nisem našla. Sploh sedaj ko je je jesen in je zunaj tema, mraz, padem spet v to cikliranje iskanja 'tistega', kar še sedaj sploh ne vem kaj je, saj vsakič ko kaj najdem, ugotovim, da ni to kar iščem in gremo jovo na novo. Pridejo težki trenutki, obdobja in ne veš več dobro, ali je iskanje smiselno ali je včasih res bolje uporabiti 'carpe diem' koncept, čeprav se prej ali slej spet vrneš na štart.

Ja saj verjetno pa res gre samo za to, da se odpremo in sprejmemo. Ne vem samo na glas razmišljam. Da se ne borimo proti strahu, žalosti, pa tudi pozitivnim čustvom ampak jih sprejmemo in izrazimo in smo kar smo- ja ko bi bilo tako preprosto vedeti kdo smo. Mogoče pomaga, da se ne upiramo mislim in čustvom in čeprav mislimo joj ne to je tako neumno in jaz sem edina, ki tako misli, grozna sem, ker sem drugačna, enostavno naredimo in mislimo in čutimo točno to in verjamemo, da je to super.
Je pa potrebno najti tudi ljudi, ki te razumejo in sprejemajo takega, ker če te nekdo neprestano omejuje in zatira in ti govori, da se motiš in da si slab itn. se ga je fajn nekako čimprej znebit.
Kako pa najti prave ljudi? Moja psihologinja pravi, da če se ne pretvarjaš, se sprejmeš in delaš kar želiš in te osrečuje enostavno privlačiš podobne ljudi.
Pa še eno podobnost imava Tikka, jaz obožujem jesen, ker se mi zdi, da se takrat res lahko poglobim vase, da je pravo vzdušje, tako, ki ustreza moji duši. In vedno veliko bolj razmišljam jeseni.

Ja jeseni res razmišljam, poleti divjam, pozimi hiberniram, spomladi sem metuljčkasta, jeseni pa...

No, v 8 letih sem uspela:

- skinit vse krvosese v mojem življenju, nekatere zlepa, nekatere zgrda
- postati iskrena, če je potrebno tudi brutalna (ti nisem všeč? Do I look like I care?)
- odlično ločiti med novimi poznanstvi pijavke in ljudi, ki ti energijo dajejo.
- vsi, ki so okoli mene, so me sprejeli z vsemi mojimi slabostmi; prednosti itak niso problem, imam pa veliko obojega

Ampak, še vedno iščem, je pa res, da se sedaj malce bolje počutim, ker se mi zdi, da le nisem stagnirala.

Mogoče vseeno še vedno preveč lastne sreče prelagam na druge. Ne sicer dobesedno, ampak v smislu, da je moja sreča pogojena z nekom, kar pa je popoln recept za (osebno) nesrečo.

Danes sem si vzela čas zase in nisem šla na fax, berem neko dokaj osladno knjigo in umes premišljujem in pišem kaj čutim, kaj si želim ipd.
Ugotovila sem, da niti slučajno nisem to kar si želim, da stalno težim k temu a se vedno ustrašim in zbežim v normalno realnost. Ko sem pisala kakšnega življenja si želim, sem opisovala tipično boemsko življenje v malem, toplem stanovanju ob jazz glasbi, kozarcu vina, filozofskih knjigah... Zase si želim, da bi bila ena od tistih mirnih, toplih a pravičnih in odločnih žensk, ki izžarevajo mir in moč.
Sedaj vem, vsaj malo bolj ali pa sem res prvič izrazila zelo jasno in na glas k čemu že ves čas težim ampak se ustavim ob rdeči šminki in ne upam dlje in klobuku, ki ga imam v omari ampak ne upam nositi itn.
Problem je, ker se mi to kar si želim zdi zelo nerealno v tem svetu v tej družbi in se mi zdi, da preveč sanjam, ampak teh fantazij ne morem več utišat zdijo se mi mnogo bolj realne od realnosti same.
Naslednja naloga- si zaupati in biti čimbolj pristna pa če me ljudje še tako čudno gledajo! V tej osladni knjigi sem prebrala zelo všečen stavek: Če si hrt, zakaj bi se trudil biti pikinezer.
Spet novo vprašanje... Ima kdo nasvet kako to začeti uresničevati, se ne spet ustrašiti in živeti življenje, ki je dokaj drugačno od normalnega?

Kar opisuješ, zelo dobro razumem in se do določene meje s tem lahko poistovetim.. vsi se "iščemo", doživljamo nekaj kar najbolje opiše beseda krivda, a spregledamo, da še zdaleč nismo osamljen primer.

Zadnje čase postajam vedno bolj skeptična do self-help books (sploh na eat pray love sceno), raznih mentorjev in tega, do kakšne mere smo samo posamezniki. Dejstvo je, da kapitalizem poveličuje možnosti izbire, pritisk, da si sodgovoren za svoje telo, zdravje, uspeh in bogastvo. Seveda se strinjam, da je odgovorno biti aktiven, jesti zdravo, telovaditi, ne kaditi. Hkrati pa je postal že neuspeh, če nisi bogat, če zboliš za rakom je to tvoja krivda in če ne ozdraviš neuspeh, če si "grd" je neuspeh, ker si še nisi plačal estetske kirurgije, če nas odpustijo bomo prej krivili sebe in svojo nekompetentnost, medtem ko pozabimo na večjo, ekonomsko sliko. V takem sistemu je nemogoče, da bi bili vsi bogataši in v tudi v naravi so pač prisotne bolezni. Veliko več stvari, kot se zavedamo, je odvisnih od družbenega sistema in ne posameznikov. Ker pa se frustriramo samo nad lastnimi uspehi, se krivimo zaradi kake maščobne blazinice, pozabimo na politične in družbene krivice in tako nimamo družbene moči, ki bi vodila v spremembe kot so jo imeli npr. še v 60ih.

Toliko izbir imamo na voljo v tem sisitemu, da nas prevevajo občutki
krivde, da se stalno primerjamo z drugimi, iščemo potrditve, kupujemo,
se samo da preženemo te občutke.

V razmislek o omenjenih temah priporočam knjigo Renate Salecl - Izbira oz. The Tyranny of Choice. V knjigi je primer, kako neka sicer uspešna urednica za dve leti poskusi popolnoma slediti vsem mogočim nasvetom, self helpom, ureja stanovanje, poenostavlja življanje, znebi se navlake, sledi dietam... in konča bolj nesrečna kot prej s paničnimi napadi. Definitivno priporočam, čeprav se ti morda ne zdi, da bi imele teme direktno povezavo s tvojimi problemi. Srečno

Mislim da ima vsak svoj način kako priti do "samega sebe".

Pri meni je bilo to tako da sem se dejansko oddaljila od vseh in jih prenehala poslušati. Najlažje je da odideš nekam na bolj samo npr. kakšen park. In se tam osredotočiš na sebe. Z seboj si lahko neseš zvezek in notri napišeš stvari, ki te v sedanjem življenju motijo, te delajo nesrečno. Ko ti to enkrat uspe se lahko osredotočiš na spreminjanje teh stvari. Če te motijo prijateljstva ki delujejo kot bančni račun (eden nalaga drug pa samo dviguje) jih prekini in se poslovi od teh ljudi. Če se počutiš, kot da se pretvarjaš pred drugimi se poglobi v možne vzroke. Nauči se imeti rada sama sebe in si zaupati. Ne vstopaj v zveze dokler se ne počutiš kot celota.

Mogoče bi ti lahko pomagalo tudi to da bi si našla kakšne druge prijatelje ki niso podrejeni tej družbi in dejansko živijo svoje življenje (ljudje ki ne obsojajo drugih, so odprti, delajo stvari ki jih veselijo)? Ali imaš v svojem življenju ljudi pred katerimi imaš občutek da se ne rabiš pretvarjat in si lahko samo "ti - z vsemi svojimi napakami in slabostmi"?

Mislim, da sem jaz imela to srečo da sem spoznala kar nekaj takšnih ljudi, ki so drugačni in jim je vseeno za stvari katere od njih pričakuje "družba". Če te kaj moti to povej na glas ne glede na to kar si drugi mislijo o temu, ne prilagajaj se drugim in njihovim pričakovanjem.

Nikoli mi ni bilo najbolj jasno to strmenje nekaterih (predvsem žensk), da si želijo biti vsem všečne. Potem, ko se pa zavedajo, kako veliko ceno ima takšno početje, se jim pa to upre in naredijo popoln prelom. Kaznujejo sebe in druge, ki konec koncev niso prav nič krivi, če so bili zavedeni. Zavedeni so pa bili, kajti, če se nekdo pretvarja in se kaže na zunaj drugačen kot je, pa naj bo vzrok kakršen koli, ta zavaja. Zavaja do te mere, da med tem izgubi tudi samega sebe. Potem se pa mora iskati.
Mislim, da za ta pretvarjanja ne moremo kriviti nikogar, vedno je izbira naša. Je pa pohvalno, da se to prizna in spozna, da se začne delati na tem. Nekateri celo življenje živijo vlogo napisano po scenariju drugih. Sploh se mi zdi, da se je ta čredni nagon, ki ga pripisujemo najstnikom, sedaj raztegnil tudi v bolj zrela leta.