Anksioznost

joj, hvala za odgovor. sem ga uspela prepričat, da bo šel k zdravniku. rekel, da bo šel v torek, upam da si ne premisli.
hm..glede hrane ni ravno pretirano zdrava. ima zelo hiter tempo življenja in zato včasih jé samo 2x na dan in to so še kakšni senviči, ... ampak drugače pa ima približno 4 obroke dnevno, ni veliki ljubitelj sladkorja (ko sva se spoznala niti čokolade ni jedel! - šok :P). giblje pa se veliko.
rada bi mu kako pomagala, ampak prvič slišim za to in ne vem kako ravnat s takšnimi ljudmi :/

Sendviči, uf ... potem naj najprej ukrepa tako, da si poštima prehrano. Če že jé sendvič, naj bo kruh polnozrnat in iz bio moke, notri pusta salama (puranje/piščančje prsi) in čim več zelejnave (paradižnik, zelena solata, paprika ... če se le da, bio). Zraven kakšne neprežane oreške, sploh orehi so super.
Pa čim bolj zdrave obroke, polnozrnat bio riž, kvinojo, amarant, zelenjavo in ostalo, našteto v prejšnjem sporočilu.

K zdravniku pa le naj gre, mislim, da je res nujno.

superca, hvala za nasvete! bom mu "preštimala" malo prehrano

joj, hvala za odgovor. sem ga uspela prepričat, da bo šel k zdravniku. rekel, da bo šel v torek, upam da si ne premisli.
hm..glede hrane ni ravno pretirano zdrava. ima zelo hiter tempo življenja in zato včasih jé samo 2x na dan in to so še kakšni senviči, ... ampak drugače pa ima približno 4 obroke dnevno, ni veliki ljubitelj sladkorja (ko sva se spoznala niti čokolade ni jedel! - šok :P). giblje pa se veliko.
rada bi mu kako pomagala, ampak prvič slišim za to in ne vem kako ravnat s takšnimi ljudmi :/
Pomagat sem dala v narekovaje zato, ker se je včasih s tem potrebno naučiti živet in sprejeti.
Anksioznost je bolezen današnjega časa, skupaj z depresijo in še čem drugim, pa ne samo zaradi prehrane, tempo življenja, sam karakter človeka. Danes moraš biti že skoraj pošast, da preživiš brez škode pri sebi. Se jo pa da obvladat, zdravit, če je interes na strani človeka in če ima podporo okolice. Bi pa bilo zelo dobro, če gresta oba, k psihiatru/terapevtu. Za podporo in zna biti, da bo še tebe kaj vprašal, recimo kako dolgo opažaš spremembe...Vsaj pri bratu je bilo tako.

Res je ...

Uf, bolj prebiram tole temo, bolj ugotavljam, da sem tudi sama precej anksiozna... pa sem vedno mislila, da sem pač takšna po karakterju.

JoLynn, če se ti zdi, da vseeno dobro funkcioniraš, se ne obremenjuj s takimi opredelitvami in diagnozami. Če pa imaš občutek, da te anksioznost ogroža v kakršnem koli smislu, je smiselno poiskati pomoč.


Jaz bi npr. zase rekla, da imam momente anksioznosti, ampak dejansko so del mojega karakterja. Po lanski izkušnji resnih anksioznih napadov lahko rečem, da se moj vsakdan bistveno razlikuje od njih, zato se mi moje običajno vedenje ne zdi tako problematično. Čisto dobro funkcioniram brez AD ali pomirjeval (ko je res izjemno stresno, vzamem Helex, kar je mogoče 1x na dva meseca), zato ignoriram tovrstne diagnoze, ker bi se sicer še s tem obremenjevala.

Diagnoza bi morala biti res zgolj odskočna deska, ko se prične nekaj delati na tem. To mene jezi, ker je res malo psihiatrov etc, ki bi uporabljali te diagnoze za še kaj drugega kot štampiljko v kartoteki.

Jaz sem tudi takole-na trenutke bi me človek najraje zbasal nekam.
Dokler se imaš v oblasti, funkcioniraš...ne rabiš ravno tablet, je pa sigurno fajn, kaka podpora, pogovori, svetovanje.

Ko pa imaš probleme pri vsakdanjih rečeh, je pa fajn, da se ustvari neko ravnovesje. Pa k sreči so današnji AD blažji od pred 10+ let. Tudi antipsihotiki, pomirjevala....

size=9:acbabeb741Pa zdaj je tak trend nesposobnih staršev (brez mej, pravil) da je kup zmedenih otrok, ki doživljajo prave stiske že pri 3,4 letih in se samo bojim kaj bo s temi otroci čez 10 let. Pa to bo ja 50% osnovnošolske mladine na antidepresivih, antipsihotikih, pomirjevalih....sem morala dati iz sebe

KrvavaMeri, imaš prav. Tudi pri meni je nekako tako. Napadi mi zaenkrat hvalabogu ne otežujejo resno življenja in večino časa normalno funkcioniram, so pa trenutki, ko zna bit kar hudo, sploh v zadnjem času, ko preživljam manjšo krizo zaradi zaposlitve ipd. in se posledično počutim precej psihično izčrpano.

Kako pa je s Helexom? Ga dobiš na recept ali je v prosti prodaji? Razmišljam, da bi mogoče kupila škatlico in vzela kakšnega v kritičnih trenutkih. Bi bilo to smiselno ali se je boljše posvetovati z zdravnikom? Sama sem pred leti zaradi drugih težav jemala ProZac, ki je tudi antidepresiv in dejansko se mi zdi, da je nekoliko pomagal (ali pa je bil placebo efekt, ne vem, "all in all", bilo mi je bolje). ProZac se sicer dobi le na recept, ne vem pa ali se predpisuje tudi pri težavah z anksioznostjo.

Helex je pomirjevalo in se ga dobi samo na recept (še dobro!). Precej težko ga je dobiti (samega), ker povzroča odvisnost in ponavadi velja samo kot trenutna pomoč ob redni terapiji z AD ali čim podobnim.
Jaz sem dobila eno škatlico, ko sem lani imela anksiozne napade, in dežurni zdravnik mi je zabičal, da jo moram imeti vsaj eno leto. Takrat sem imela predpisano jemanje 2x dnevno po eno ali dve tableti (kar je sicer ogromna doza, ki sem jo očitno nujno potrebovala), kar je trajalo kakšen teden. Zdaj po potrebi vzamem, kar je ostalo.

Poskusi najti nekaj, kar te sprošča in veseli, da se lahko vedno zatečeš k tej dejavnosti, ko se počutiš anksiozno. Pa naj bo to kakšen hobi, pogovor z bližnjimi ali sprehod v naravi. In predvsem umakni se vsemu, kar te moti ali dela anksiozno.
Jaz sem npr. ugotovila, da se ne smem pustiti in moram postati odločnejša. Spremenila sem drobne vzorce komunikacije in sem zdaj bistveno srečnejša. Ko nekomu rečeš, kar mu gre, se najprej počutiš kot drek, ampak dolgoročno se rešiš bremena večnega teptanja.

In popoln podpis pod Binas.
Še posebej pod zadnji del o bodočih generacijah, ki so/bodo pravi patološki narcisi. Menijo, da so središče sveta, ne znajo se spoprijemati s težavami, ne priznavajo nobene avtoritete. Ubogi otroci.

vidim, da ste zašle na tablete. lahko povzroči jemanje AD odvisnost? mora oseba potem neprestano jemati tablete, ali pa je to le začasno?

Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti. Z leti (ali prej, če zdravnik tako oceni) jih lahko postopoma popolnoma opustiš in naprej normalno funkcioniraš brez njih. Ostale so govorile o pomirjevalih, kar je nekaj drugega.

z leti? hm, torej traja zdravljenje več let. kako pa delujejo antidepresivi? ta tema mi je tuja, ampak bi rada zvedla kaj več (bolj iz izkušenj, sem prebrala že pol interneta na to temo)

Unique, AD so v osnovi za 'zdravljenje' depresije, ne anksioznosti (oz. odvisno, kakor kateri). To je eno, drugo je to, da odvisno od okoliščin, razlogov, lahko 'zdravljenje' traja le nekaj mesecev.
'Zdravljenje' dajem v narekovaje zato, ker v mnogih primerih ne gre za dejansko neravnovesje v možganih, ampak globlje vzroke, ki izvirajo iz našega okolja in/ali preteklosti in AD povzročijo le to, da se pač boljše počutimo, ne podzravijo oz. odpravijo vzrokov za naše počutje. Zato jih prej ko slej znova potrebujemo, če ne pozdravimo vzrokov oz. se ne soočimo z njimi.

Drugače je, če gre dejansko za neravnovesje v možganih (kar je relativno redko) - v tem primeru bi teoretično moral jesti AD celo življenje.

Tretje je to, da proizvalci AD, torej farmacevtska industrija, trdijo, da ne povzročajo odvisnosti. No, raziskave in izkušnje mnogih, ki so jih jemali, govorijo drugače. Tako, da svetujem previdnost, da se ne pade v začaran krog odvisnosti od AD, anksiolitikov, antipsihotikov in podobnega sr*, ki ga na veliko šopajo psihiatri in v mnogih primerih ni potrebno oz. ni prava rešitev. Posledice so lahko nepopravljive.

Na tvojem mestu bi se po pomoč najprej obrnila na kakšnega terapevta ali psihologa.

ni za mene, za mojega fanta je, ampak bi rada tudi sama vedela čim več o tem, da bi ga lahko spodbujala v pravi smeri. hvala za odgovore!