Na prvem mestu moramo povedati, da 'kriza' ne pomeni, da so se potrebe in želje delodajalcev, iskalcev in drugih akterjev dela na trgu bistveno spremenile. Vendar pa so se okrepili določeni pritiski, ki v gospodarstvu obstajajo tudi sicer:
1. Več pritiska na podjetja, da ustvarjajo dobiček.
Če so v časih 'debelih krav' lastniki podjetij lahko tolerirali marsikateri strošek, si danes tega ne želijo oz. ne zmorejo privoščiti. Podjetje ustvarja dobiček tako, da njegovi stroški ne presežejo njegovih prihodkov. Ker se podjetja (in posamezniki) v krizi odpovedujejo nepotrebnim izdatkom, logično padejo tudi prihodki tistih, ki prodajajo takšne izdelke in storitve. Naslednja reakcija podjetja na take dogodke je novo nižanje 'nenujnih stroškov' in spirala se nadaljuje.
2. Pritisk lastnikov podjetij na menedžerje, da čim bolj ohranijo vrednost podjetij, ki jih vodijo.
Podjetje za lastnika predstavlja vrednost, naložbo, premoženje. Vrednost tega premoženja ni le v ustanovnem kapitalu ali strojih in opremi – izračuna se na podlagi pričakovanih prihodkov, ki bi jih podjetje ustvarjalo v prihodnosti. Bill Gates ni med najbogatejšimi Zemljani zato, ker bi imel na bančnem računu vso premoženje, ki se mu pripisuje, ampak zato, ker je lastnik podjetja, ki lahko v prihodnosti prinaša dobiček. Če se je znižala dobičkonosnost, je podjetje vredno manj, in lastniki (pogosto tudi sama podjetja) morajo to zavesti v svojih bilancah – in hitro se tudi sami znajdejo v težavah, četudi njihovo poslovanje neposredno ni ogroženo. Kriza, ki se je pričela v ameriških bankah, se je začela točno tako: nenadoma so ugotovili, da je njihova lastnina (deleži v podjetjih in nepremičninah) vredna manj, kot je bila ovrednotena prej.
3. Pritisk podjetij na zaposlene, da ustvarijo več dobička (ali vsaj ne prevelike izgube).
Logična posledica prvih dveh pritiskov je, da menedžerji podjetij (od katerih lastniki terjajo dobiček) uporabijo vse sile, da bi z obstoječimi viri ohranili dobičke in vrednost podjetij. Ker stroški zaposlenih v podjetjih (stroški plač) v povprečju predstavljajo kar ¾ vseh stroškov, prihaja tudi do pritiskov na plače. V skrajni fazi lahko pride tudi do odpuščanj. Stresnost dela in negotovost sta se povečali. Mnoga podjetja so začela z iskanjem novih načinov, kako preživeti: iskanje novih poslov, trgov in strank, novi načini reševanja problemov, odpoved tistim stroškom in zaposlenim, brez katerih lahko kratkoročno preživijo.
4. Podjetja, ki v krizni situaciji niso uspela zagotoviti dobička ali pa je vrednost njihovih obveznosti presegla vrednost premoženja, so prisiljena v odpuščanje ali celo zaprtje.
Na udaru so bila predvsem podjetja iz vsem dobro znanih panog (gradbeništvo, bančništvo …) ter tista, ki za svoje izdelke ali storitve niso več mogla najti (dovolj) kupcev: npr. oglaševanje in ponudniki tistih storitev, za katere so se dosedanji uporabniki odločili, da jih bodo zaradi znižanja stroškov opravili sami.
5. Države so morale intervenirati na trgih in uporabiti ogromno količino sredstev za 'gašenje požara'.
Obenem so se zaradi povečanja brezposelnosti in nižjih davčnih prilivov še povečali njihovi dolgovi ter stroški in zmanjšali njihovi davčni prihodki. S tem so se tudi države premaknile v »nevarno območje«, ko so njihovi dolžniki zahtevali vračilo svojih terjatev oz. so njihovi posojilojemalci zahtevali večje garancije za bodoča posojila, zato je tudi njihova zmožnost pomoči omejena.
6. Velik porast števila brezposelnih pomeni pritisk na nižanje cene dela in večjo konkurenco med iskalci.
Naše dvoletne raziskave trga dela Ugled delodajalca kažejo tudi, da iskalci precej bolj cenijo varnost zaposlitve kot v časih pred krizo. Iskalci si torej želimo več stabilnosti, po drugi strani pa podjetja oz. delodajalci ravno na tem področju (zaradi zgoraj opisanih razlogov) nimajo možnosti, da se temu prilagodijo. Nasprotno, gospodarske razmere jih silijo, da nižajo stroške dela, povečujejo svojo fleksibilnost in sklepajo čim manj dolgoročnih zavez. To neskladje po našem mnenju predstavlja največji problem za trg dela in prepričani smo, da brez prilagoditev vseh vpletenih ne bo šlo.
Kaj to pomeni za posameznika?
Zavedati se moramo, da so tovrstni pritiski normalen del gospodarskih dogajanj in se dogajajo tudi, ko gre gospodarstvu dobro. V krizi pa je prišlo do velikega neravnovesja na globalni ravni. Zato bo vsak iskalec zaposlitve skušal razumeti težave, s katerim se srečujejo njegovi potencialni delodajalci. Če želimo ohraniti vrednost svojega dela v očeh delodajalcev, smo bolj kot kadarkoli prej prisiljeni, da se postavimo v vlogo reševalca njihovih problemov. Tako kot se večina posameznikov ne čuti odgovornih za nastale razmere, velja enako tudi za vaše potencialne delodajalce. Ne glede na to, kaj si mislimo, mešanje iskanja zaposlitve z iskanjem in obsojanjem krivcev za nastalo situacijo nima smisla ter vam bo kot iskalcu škodovalo – še posebno, če daste potencialnemu delodajalcu (hote ali nehote) vedeti, da ga prištevate med krivce in izkoriščevalce. Komunicirate s posamezniki, ki se tako kot vi počutijo ujete v trenutnih okoliščinah in skušajo (tako kot vi) storiti vse, kar lahko, da bi prebrodili težke čase. |
marba
kriza je lahko tudi koristna za nov začetek