Serge LutensDouce Amere

moške začimbe

čeprav se imam za oboževalko linije serge lutens in z vsakim njegovim vonjem, ki ga spoznam, ugotavljam, kaj pomeni večplastnost, razvoj not, čaranje vzdušij in iluzij (v tem oziru so nejgovi parfumi prave umetnine), mi douce amere nikakor ni pri srcu. odpre se z nekakšnimi grenkimi pudrastimi notami, s pudrastimi nikakor ne mislim kakšne sladkobe ali tistega dojenčkastega, verjetno večini že zaradi asociacij ljubega vonja, ampak bolj spominja na "romo" laure biagiotti, če bi slednji odvzeli vso prefinjenost, vso bergamotko in mintaste note, skratka, če bi ji odvzeli njeno zaokroženost. douce amere se nadaljuje v grenkem slogu, ki ima za moj okus neprijetni priokus kumine, poleg nje pa že kar moško rezkost, ki spominja na cedro (ki je pogosta sestavina moških dišav in meni skorajda brez izjeme izredno neprijetna). vonj je začimben, a hladen, kar je sicer nekakšen oksimoron, a je res tako; prav nič sladkega ali cvetličnega ni v njem, kaj šele da bi bile note jasmina jasno zaznavne. v drydownu je zaradi rahlega pridiha vanilije nekoliko omiljen (čeprav ta vanilija služi le kot nekakšna paleta za mešanje drugih sestavin in v vonj dejavno ne posega), zame vseeno neprijeten, skorajda glavobolen, nekoliko pa me spominja tudi na CK "eternity", enega izmed redkih vonjev, ki jih zares ne prenesem.

obstojnost je nekje srednja, sillage dokaj skromna, ostaja blizu kože. cena običajna za SL linijo, dobi pa se povsod, kjer jo prodajajo.

Bitter-sweet symphony

Čudovita mojstrovina Serga Lutensa, vonj naj bi bil nekakšen poklon absintu (tudi vsebinsko), na srečo je vse prej kot to, morda je poskus izzivanja tega nežen alkoholen, likerski vonj z meto in začimbami takoj ob nanosu, ki pa hitro izzveni in potem je vonj nekaj deset minut dokaj neopisljiv, begav, nič posebnega in prav nič obetaven. Ta zgodba se ponavlja ob vsakem nanosu, le da ob ponovitvi že vemo, da je to le nekakšno draženje, predigra , ki ji sledi razcvet bogate, sladke, zrnato mehke, pa vseeno mlečno-vanilijeve, cvetno-medene dišave, usidrane z mošusom in sladko ambro, ki bi ji skoraj bolj ustrezalo ime druge stvaritve SL, Rahat Loukoum. V tem smislu je tudi podobna Loukhoumu Keiko Mecheri, njena zmehčana in bolj mandljevo sladka variacija na temo je Etrov Heliotrope, cvetlične sestavine spominjajo na Organzo. Sladkarijast vonj, pa ne na račun čutnosti, to nosi jasmin, ki pa ni zadušljiv, pač pa skromno umešan med ostale sestavine. Absint je tu videti že kar radodarno zasut s sladkorjem na žlički, prav nič zelenkast in nič ne spominja na kake kadilnice opija (tu se boljše odreže L'Artisanov absint). Ko se enkrat vonj razkrije, se nič kaj dosti ne spreminja več, je dostojno obstojen, zelo všeč tudi nasprotnemu spolu.

Dvomim, da bi kdaj takega našli v naravi, v tem smislu je nekoliko "umeten", ostaja pa tudi umetnina, sladko-grenka, ji pravijo, čeprav je grenkobe le toliko, da daje sladkosti, ki bi sicer lahko bila OTT, nek twist, nedolžnosti zapeljivost, morda podobno kot sledi topla omama žgočemu požirku absinta (ne, da bi ga kdaj poskusila). Pelinkovec nikakor ni ne dostojno ne primerno ime temu izbranemu, imenitnemu bombončku. Prava delikatesa in trenutno z Loukhoumom Keiko Mecheri edini na WL.