Frederic MalleNoir Epices

Glasna eksotika.

Ta parfum me v trenutku prestavi drugam, na drugo zemljepisno širino, druge temperature, med druge ljudi, v drug čas, olfaktorni pobeg. Pred tremi leti pozimi sem si ga kupila, morda samo zato, ker je tako zelo drugačen od vsega kar sem pred tem poznala, občudovala. Porabljam ga zelo počasi, ker sem redko razpoložena zanj, letos sploh ne; vendar se mu vseeno ne nameravam odreči, ker nosi toliko nekih spominov, obljub potovanj, tudi tistih ne-mojih.

Zelo težko ga bo primerno opisati. Meni je bila prva asociacija Rusija, Moskva (saj ne, da še nisem bila tam!), potem Indija, topel oranžkasto rdeč šal iz kašmirja, vonj, ki greje, greje in ne izpusti. Tudi Bližnji vzhod, tuje, ne naše, oddaljeno, pa vendar kolektivno skupno, domače kot šipkov čaj, kuhano črno vino. Sladka medena začimbna mešanica, objem močnih kosmatih moških rok, vročina, v kateri se ti vrti v glavi, da ne moreš dihati. Nikakor ne zaznam nič cerkvenega v njem, zame je zelo pogansko posveten in seksi, ampak opozarjam, da imam malo čudaški okus.

Najbrž narejen za moškega, ampak jaz ga dam pozimi rada nase. Večini okolice ni všeč, tu pa tam se požvižgam na to, ker ga nosim zase. Da me greje, da me zavije v skrivnost in "ščiti" pred zoprnijami vsakdanje zunanjosti. Ljubezen na dolge proge, zame.