Tašča

Moja tašča pa bi najraje videla da bi zginila iz življenja njenega sinčka ker itak nisem dovolj pridna, lepa, dobra in  kaj jaz vem še kaj. Ampak sem tiho ker moj živi še doma in mu nočem povzročat težav, ko se pa odseliva pol pa ne bo tako.

M.F., bom kar krajšala, tast, tašča...večni problemi, nesporazumi, le redko kje je tako, kakor je treba in po svoje razumem ene in tudi druge. Vsak ima svoj red, način življenja, navade...razvade

Vsekakor naj se t&t ne bi spuščala v življenje mladih, ampak na žalost so to velikokrat samo pobožne želje. Je pa  tudi res, da lahko dasta t&t tudi kakšen zelo koristen in pameten nasvet, če seveda mladi znajo to vzeti za dobro in ne za vsiljevanje ali komando, seveda odvisno od načina svetovanja. Če živijo skupaj, je nasilno vtikanje lahko katastrofa, če so narazen, se lahko eden ali drugi umakne in je veliko lažje. Če sta partnerja  enotna, še nekako gre, če pa eden od njiju vsakokrat stopi na stran staršev in drugi zmeraj potegne krajši konec, pa taka zveza ne more trajati dolgo. Tudi ne dam prav tistim, ki so zmeraj tiho in trpijo, ker tako t&t ne moreta vedeti, kaj komu paše in kaj ne. Mislim, da je najboljša pot, da se skupaj vsedejo in povedo, kaj koga moti in kaj kateri ne dovoli, vsekakor pa je treba take stvari  čim bolj obzirno, toda energično rešiti že na začetku, ker se z leti vse samo še zaostri in poslabša.

Osebnih žalitev nikoli ne bi dovolila in se v hiši, kjer so me žalili tudi ne bi več prikazala, dokler ne bi pokazali, da so pripravljeni na enakopraven odnos in pameten pogovor in se mi opravičili, seveda pa bi se potrudila tudi sama, da bi z njimi komunicirala čim bolj obzirno.

Še enkrat, zadeve razčistite čim prej in povejte, kar vas moti in česa ne dovolite več!

Frikica, če bi se to meni zgodilo, bi ji lepo povedala, da sem takšna kot sem. Da ima vsak napake, tudi ona. In da ne dovolim, da me kdorkoli žali in se tako pogovarja z mano. Da sem sama sebi in fantu všeč, če pa njej nisem, pa je to žal njen problem. Jaz ne bi mogla bit tiho, če bi me nekdo žalil. Ker tega  pa ne dovolim.

Moj lubi je pa s svojo mamo že govoril in ji povedal, da se do mene ne more tko žaljivo obnašat, samo sej veste, da se je branila in ni hotla povsem priznat svojih napak in žaljivk.

Opravičila od nje sigurno ne bom dobila - to mi je že fant zagotovil, on svojo mamo najbolj pozna.

Sej jaz še dolg ne bom šla tja, sam enkrat bom pa mogla it. Do takrat se moram pa pripravit!

Najhujše pri tem je to, da nisem flegmatičen človek in mi ni lahko živet takole skregana. Vedno vložim veliko truda za lep in harmoničen  medsebojni odnos, pa naj bo to doma, v službi al pa pri njih. Sama pač nikoli nisem nesramna brez razloga, zato ne štekam tistih, ki so to lahko brez problema.

 

Ampak sem se pa odločla, da pri tašči ne bom več tiho: če ima  še kdo kakšno diplomatsko ( al pa tud ne ) idejo kaj ji rečt ob mojem naslednjem obisku, PLEASE DO NOT HESITATE, YUST SPILL IT OUT

 

frikica bolj težko, ker ne poznamo situacije. Poelg tega, brezveze da ti solimo pamet, kaj ji rečt, ker te lahko še bolj spravimo v neugodno situacijo. Nekaj časa se izogibaj njene bližine, fantu povej, da s tabo ni češenj zobat, ob naslednjem obisku ti predlagam, da si kulturna, če pa se zgodi še kaj takega, da bi te žalila, pa ji povej tam, takrat in takoj!

Se strinajm z  Alekso

 

Ha,ha....sej bi jo kap, pravzaprav oba bi kap. Bom to idejo raje prišparala za "hujše" čase, če slučajno pridejo.

Zadnje čase pa t&t sprašujeta, kdaj pridem kaj naokoli-baje sprašujejo že sosedje in znanci-najbrž se jim zdi čudno ( ali pa mislijo, da je kaj narobe ), ker me ni na spregled, prej sem bila tam vsak drugi teden.

Zakaj pa jima tvoj ne pove zakaj ne prideš?

Verjemi, jima je vse že povedal. Doma so se skor skregal, ker se  je do zadnjega diha postavil za mene. Fotr pa mu je rekel, da je v življenju treba odpuščat ( s tem je mislil mene in to pomeni, da sem spet jaz tista, ki je na potezi ), ker se drugač ne da normalno živet. A veš, da sem že sita, da se moram vedno jaz podrejat in sita sem tega, da moram vedno popuščat, ker so oni starejši. Lepo sem vzgojena in vem kaj se sme in kaj ne, zato tudi nikoli  nikomur od njih nisem rekla žalega, samo razlika med mano in  njegovo mamo je pa ta, da si jaz zmerljivk ne dovolim, ona pa si dovoli v odnosu do mene še kaj več. Najhujš je to, da se sploh ne zavedajo, kaj so mi naredl in hočjo normalno zaživet naprej, kot da se ni nič zgodil-občutek imam, da mislijo, da niso nič kaj drastičnega ušpičili oz. da je to stvar, ki se jo da prespat. Me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi jaz rekla komu od njih kaj podobnega - PRI PRIČIČBI ME VRGL IZ BAJTE NA CESTO.

Frikica kaj so ti pa še rekli?

groza. Da se moraš še s tem ukvarjat.....