spopadanje z žalostjo

Grem v shoping

Jst pa v bistvu nimam pojma kako bi moral delat. Nekako se odmaknem iz okolja ki je vzrok moje žalosti, se usedem na kolo in naredim 50 km potem je že bolje. To sem res naredil ko sem imel popravnega Drugače pa zaradi žalosti ne pretakam solz bolečino ponavadi zadržim zase in počakam na boljše čase. Saj ni vse tako črno

Je pa drugo področje kjer se praktično vsakič ko pomislim nanj zavem svoje nemoči in mi je zato še bolj hudo.

Kadar se mi zgodi kaj hudega, ponavadi jokam. Če sem v družbi drugih
ljudi, se uspem razvedriti, ampak ko sem spet sama, prideta žalost in
bolečina nazaj. Včasih prav čutim, kako mi kakšna grozna in krivična
stvar, ki se je zgodila (pa ne nujno meni), obleži na srcu kot kakšen
kamen in ne gre stran.

Šele pred nedavnim sem ugotovila, da je za določen procent mojih
"žalostnih" dni pravzaprav odgovorna jeza, ki sem jo potlačila vase in
se je potem transformirala v neko nemoč, obup, morda celo
samodestruktivnost. Očitno z izražanjem žalosti kot take nimam težav, z
jezo pa. Glede žalosti- zelo hitro se me stvari dotaknejo, takrat sem
rada sama, ker v splošnem svojih "šibkih" čustev ne kažem rada ljudem.
Edino mojemu dragemu. Pri njem se tudi potolažim, če in ko je treba.