Kar damo otroku s svojim odnosom in vzgojo v prvih nekaj letih življenja, je njegova popotnica za celo življenje – ta pa je lahko dobra ali pa uničujoča. A ne glede na to, kako se lahko trudimo, lahko tudi z najboljšimi nameni krepko 'zašuštramo'. In takrat je prav, da se opravičimo.
Opravičilo je vzor dobrega vedenja
Ena najpomembnejših stvari je zavedanje, da otroci ne poslušajo staršev, temveč jih posnemajo. Torej če boste njim govorili eno, a sami delali drugače, se bodo (na)učili iz tega, kar počnete. Zatorej boste sami najboljši vzor, če se boste, kadar njim ali komu drugemu storite krivico ali jih prizadenete, opravičili. Sposobnost opravičila svojim otrokom ni znak šibkosti, temveč inteligence, čustvene inteligence, ponosa in značaja.
Opravičilo ne pomeni, da ste izgubili avtoriteto
Opravičilo mora biti resno, iskreno in hkrati poučno, a ne agresivno in prav tako ne podano v že skorajda samo-ponižujočem tonu, s katerim se opravičujemo, ker otroka kregamo in poučujemo pravilnega vedenja in ravnanja, npr.: "Oprosti, miškica, ampak mamice se ne tepe s palico po obrazu." Zato je popolnoma prav, če v strogem tonu rečemo "Ne tepi me po obrazu!" in se opravičimo, ko je to potrebno. Otrok mora vedeti, kdo je tisti, ki odloča in koga mora ubogati.
Opravičilo spodbuja medsebojno spoštovanje
Vsi si želimo, da bi bili naši otroci olikani in spoštljivi, a zahtevati spoštovanje in vljudnost, ne da bi bili tudi sami takšni (že omenjeni vzor z dejanji, ne (le) besedami), ne bo dalo želenih rezultatov, temveč kvečjemu pri otroku vzbujalo zmedo, nezaupanje in izgubo spoštovanja do staršev. Nikar se ne bojte, da bodo otroci izgubili spoštovanje, če boste priznali napako in se opravičili – ravno nasprotno; spoštovanje bo naraslo, hkrati pa boste idealen vzor.
Otroci so zelo odpustljiva bitja, še zlasti, če jih tudi mi spoštujemo, jim odpuščamo in prihajamo naproti. Tako tudi naraščajo medsebojna ljubezen, povezanost in zaupanje.
Po opravičilu se vsi počutijo bolje
Starševstvo je zahtevna naloga in vedno ga spremlja vrsta napak. Eno najtežjih dejanj za mnoge starše je njih priznavanje (sebi in otrokom) in opravičilo. Sram nas je pred samimi sabo in pred otroci in najraje bi neljubi dogodek pometli pod preprogo. Opravičilo nas prisili, da se namesto nase osredotočimo na svoje otroke in kaj je najbolje za njih, hkrati pa temu vedno sledi še lastno olajšanje in boljše počutje, da smo naredili prav.
