Ne glede na to, katero šolo smo obiskovali, sledimo vzorcem mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj ljudi oblikovati v dobro delujoče člene v proizvodni verigi. Učni program se je od tedaj močno spremenil, šola ni več kraj avtoritativnega urjenja, obsedenost s predpisanimi standardi pa učne ure opredeljuje bolj kot kadarkoli prej. Storilnost, vodilo tekmovalno naravnane družbe, je postala neizprosno merilo za vse.
A enosmerna osredotočenost na tehnokratske učne cilje in nekritično ponavljanje iz konteksta iztrganih podatkov bosta morda zatrla prav tisto igrivo ustvarjalnost, ki bi nam lahko pomagala – brez strahu pred neuspehom – pri iskanju novih rešitev za ekonomsko, družbeno in politično krizo, s katero se soočamo. Skoraj vse tovrstne razprave se osredotočajo na tiste oblike tekmovalnega izobraževanja, ki naj bi učencem zagotovile največji uspeh, Wagenhoferja pa v nasprotju s tem zanima način razmišljanja, ki se skriva zadaj. Tisto, česar se naučimo, oblikuje naše zaloge znanja, kako se učimo, pa oblikuje naše mišljenje.
