V današnjem materialističnem svetu, kjer so vrednote postale preteklost in je človek vreden le še toliko, kolikor ima na bančnem računu, postaja dajanje pomoči potrebnim čedalje redkejša vrlina. Zato tudi le redki vedo – in to so tisti, ki pomagajo drugim – da dajanje veliko bolj osreči kot prejemanje.
Če lahko dajemo, se počutimo, kot da imamo velik vpliv na življenje nekoga, kar nas spodbuja, da naredimo več dobrega in odkrijemo drugačno perspektivo sreče. Zato objavljamo zgodbo, ki je bila prvotno objavljena v knjigi "A 2nd Helping of Chicken Soup for the Soul" leta 1995 pod naslovom "The Circus".
V knjigi je za pisanje zgodbe zaslužen motivacijski govorec in življenjski trener Dan Clark, ki je glavni avtor serije "Kurja juhica za dušo".
V nadaljevanju preberite zgodbo, ki vam bo polepšala dan.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nekoč, ko sem bila najstnica, sva z očetom stala v vrsti za vstopnice za cirkus.
Na koncu je bila med nama in blagajno za prodajo vstopnic le še ena družina. Ta družina je name naredila velik vtis.
V njej je bilo osem otrok, vsi verjetno mlajši od 12 let. Po tem, kako so bili oblečeni, si lahko sklepal, da nimajo veliko denarja, vendar so bila njihova oblačila urejena in čista.
Otroci so bili lepo vzgojeni, vsi so stali v vrsti po dva za staršema in se držali za roke. Navdušeno so kramljali o klovnih, živalih in vseh predstavah, ki si jih bodo ogledali ta večer. Po njihovem navdušenju si lahko sklepal, da še nikoli niso bili v cirkusu. To bo vrhunec njihovega življenja.
Oče in mati sta bila na čelu skupine in sta stala ponosno, kot se spodobi. Mati je držala moževo roko in ga gledala navzgor, kot da bi rekla: "Ti si moj vitez v bleščečem oklepu." Nasmehnil se je in užival, ko je videl, da je njegova družina srečna.
Prodajalka je moškega vprašala, koliko vstopnic želi? Ponosno je odgovoril: "Rad bi kupil osem otroških vstopnic in dve vstopnici za odrasle, da bom lahko svojo družino peljal v cirkus." Prodajalka je povedala ceno.
Moška žena je spustila njegovo roko, glava ji je padla, moškemu so se začele tresti ustnice. Nato se je nagnil nekoliko bližje in vprašal: "Koliko ste rekli?" Prodajalka vstopnic je ponovno povedala ceno.
Moški ni imel dovolj denarja. Kako naj bi se obrnil in povedal svojim osmim otrokom, da nima dovolj denarja, da bi jih peljal v cirkus?
Ko je moj oče videl, kaj se dogaja, je segel v žep, izvlekel bankovec za 20 dolarjev in ga vrgel na tla. (Nismo bili premožni v nobenem pomenu besede!) Moj oče se je sklonil, pobral bankovec za 20 dolarjev, ga potrepljal po rami in rekel: "Oprostite, gospod, to vam je padlo iz žepa."
Moški je takoj razumel, kaj se dogaja. Ni prosil za miloščino, vendar je vsekakor cenil pomoč v obupnem, srce parajočem in sramotnem položaju.
Pogledal je mojemu očetu naravnost v oči, vzel njegovo roko v obe, močno stisnil bankovec za 20 dolarjev in s tresočo se ustnico ter solzo, ki mu je tekla po licu, odgovoril: "Hvala, hvala, gospod. To meni in moji družini res veliko pomeni."
Z očetom sva se vrnila v avto in se odpeljala domov. Z 20 dolarji, ki jih je dal oče, sva nameravala kupiti lastne vstopnice.
Čeprav tistega večera nisva videla cirkusa, sva oba v sebi čutila veselje, ki je bilo veliko večje, kot bi nama ga kdajkoli lahko zagotovil ogled cirkusa.
Tistega dne sem se naučila, kako pomembno je dajati.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Dajalec je večji od prejemnika. Če želite biti veliki, večji od življenja, se naučite dajati. Ljubezen nima nič skupnega s tem, kaj pričakujete, da boste dobili – le s tem, kar pričakujete, da boste dali – in to je vse.
Pomen dajanja, blagoslavljanja drugih ni mogoče nikoli dovolj poudariti, saj je v dajanju vedno prisotno veselje. Naučite se osrečiti nekoga z dejanji dajanja.
