Mojemu Timiju ...

lai, tudi jaz sem šele danes videla tole pretresljivo zgodbo, kakršno sem doživela že dvakrat v roku enega leta.

še kako dobro poznam občutek krivde, kako sem se dobesedno žrla dan in noč, shujšala po 2 kg, hrana dobesedno ni mogla po grlu. očitala sem si, da sem prepozno reagirala, da nisem bila pozorna, ampak, kako naj bi bila, če pa ni bilo nobenih vidnih znakov. mojo kalo je rak pospravil v roku treh dni, mucka medya, pa smo zjutraj našli mrtvega na sosedovem vrtu.

nepopisna bolečina in zvijanje v želodcu, pekoča vest, vse to se mi je dogajalo skoraj par mesecev, dokler si nisem dobesedno vcepila v glavo, da sem naredila veliko za svoje živalce, dajala sem jim ljubezen, toplino, dom. kot mi je rekla ena oseba, kateri zelo zaupam, da je bila pač usoda, ki je nisem mogla preprečit, mislim na medya. četudi bi bil tisto noč doma, bi bilo isto, ker se je pač njegova življenjska pot zaključila, da je njegova smrt prišla z namenom, da se ničesar ne zgodbi brez namena- no, in to poskušam razmeti. edino to, da ga imam pokopanega doma, me tolaži, medtem, ko so kalo upepelili na kliniki oz. pač tako kot imajo proceduro.

lai, sočustvujem s tabo, drži se. res je, da čas celi rane, vendar bi se ti zlagala, če bi ti rekla, da ne boš trpela oz. imela cmoka v grlu tudi po preteku določenega časa. vsakič, ko prideta datuma, ko sta moja ljubljenčka odšla, mi gre na jok.

pravijo, da nas čakajo tam nekje za mavrico, kjer so srečni!