Ker je na tem forumu en kup super punc , bom svojo težavo kar sem napisala. Sicer ponavadi ne iščem takih nasvetov po forumih, ampak vprašam fanta ali prijateljice, a tokrat je zadeva taka, da potrebujem nasvet od "zunanje" osebe. Pač en drug pogled na zadevo, drugačno spodbudo in komentarje, ki jih trenutno dobivam.
Po porodniški sem ostala brez službe in mislim, da počasi zapadam v depresijo. Že pred koncem porodniške sem začela intenzvino iskati službo, se sekirati, skratka nisem uživala tako kot nekatere druge mamice. Sem taka tudi po karakterju, sigurno bi bilo bolje biti flegmatik, a pač nisem. Moj me ne razume, ker ima službo že od svojega 18. leta, tako ali drugačno. Naj omenim, da sem imela te težave vedno, ko sem bila brez službe, ker imam očitno preveč časa za razmišljanje, predvsem pa zato, ker ima služba oz. kariera pri meni veliko prioriteto (sicer je družina še vedno na prvem mestu). V določenih obdobjih sem bila brez službe, ali pa nezadovoljna v službi in me je nonstop morilo. No, pred porodniško sem imela pa 3 leta meni sanjsko službo. Sem zelo vesela, da imam otroka, sploh zato, ker ni ratal čez noč in sem se tudi zaradi tega presekirala še in še, ampak ne morem si pomagati, da ne razmišljam, koliko sem žrtvovala. Če ne bi zanosila, bi bila še zdaj v tej službi ... Dejstvo je, da rabim rutino, rabim delo in sem cela nesrečna zdaj, ko sem skoz doma.
Malega imam doma, čeprav bi bil zdaj verjetno že čas, da gre v vrtec, tudi zaradi tega, ker skoz visim za njim in vem, da to ni v redu zanj. Težava je v tem, da sva veliko sama, ker ima moj tako službo, da je odsoten tudi popoldne, zvečer, čez vikende, kakor nanese pač. Ampak potem si mislim, zakaj naj ga dam v varstvo, če sem doma? Kaj bom pa potem sploh delala doma?
Iz dneva v dan postajam bolj obupana. Zdaj teče 3. mesec, odkar sem končala porodniško. Mamice jamrajo, da bi raje bile doma z otroki, da naj bom srečna, ampak jaz nisem tak tip, nikoli nisem bila rada preveč doma. Niti nisem gospodinjski tip, moram se počutiti koristna, moram imeti neko delo izven doma. Hodim parkrat na teden na telovadbo, toliko da spregovorim kakšno besedo še s kom, pa da se malo prešvicam, drugače pa imam zelo omejene stike z ljudmi. In to sovražim!!
Vse prijateljice so zelo zaposlene, tako da je za druženje zelo malo časa. Pa v bistvu sem tudi sama kriva, ker se mi niti ne da družiti. Vsi, ki jih poznam, imajo službo, so zadovoljni, tako da se mi zdi, da me ne razumejo. Itak je vedno tako, da te lahko razume samo nekdo, ki je dal to čez. Včasih imam občutek, da mi kdo celo priželi, da ne najdem službe
Saj sploh ne vem, kaj pričakujem od odgovorov. Zakaj je življenje tako, da nikoli ne more biti vse poštimano?? Imaš službo, pa nisi zadovoljen z njo, imaš denar, pa nimaš partnerja in otrok ipd. Ahhh ... se malo smilim sama sebi. Predvsem mi pa manjka pogovorov, stik z ljudmi. Sploh se ne znam več pogovarjati Opažam tudi, da sem kakšen dan vsa nataknjena in se potem kar nekaj znašam nad mojim, včasih sem tudi zelo nepotrpežljiva do malega, ki prav zdaj vstopa v obdobje preizkušanja mej in uveljavljanja svoje volje.