Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Brezposelnost - brezvoljnost, depresija?

Pojdi na stran 1 , 2
Latika
Starost: n/aPridružen: 2. nov 2009Prispevkov: 609Kraj: LJStatus:Offline
Objavljeno: 6. mar 2015 9:42
Povezava do prispevka

Ker je na tem forumu en kup super punc smiley, bom svojo težavo kar sem napisala. Sicer ponavadi ne iščem takih nasvetov po forumih, ampak vprašam fanta ali prijateljice, a tokrat je zadeva taka, da potrebujem nasvet od "zunanje" osebe. Pač en drug pogled na zadevo, drugačno spodbudo in komentarje, ki jih trenutno dobivam.

Po porodniški sem ostala brez službe in mislim, da počasi zapadam v depresijo. Že pred koncem porodniške sem začela intenzvino iskati službo, se sekirati, skratka nisem uživala tako kot nekatere druge mamice. Sem taka tudi po karakterju, sigurno bi bilo bolje biti flegmatik, a pač nisem. Moj me ne razume, ker ima službo že od svojega 18. leta, tako ali drugačno. Naj omenim, da sem imela te težave vedno, ko sem bila brez službe, ker imam očitno preveč časa za razmišljanje, predvsem pa zato, ker ima služba oz. kariera pri meni veliko prioriteto (sicer je družina še vedno na prvem mestu). V določenih obdobjih sem bila brez službe, ali pa nezadovoljna v službi in me je nonstop morilo. No, pred porodniško sem imela pa 3 leta meni sanjsko službo. Sem zelo vesela, da imam otroka, sploh zato, ker ni ratal čez noč in sem se tudi zaradi tega presekirala še in še, ampak ne morem si pomagati, da ne razmišljam, koliko sem žrtvovala. Če ne bi zanosila, bi bila še zdaj v tej službi ... Dejstvo je, da rabim rutino, rabim delo in sem cela nesrečna zdaj, ko sem skoz doma.

Malega imam doma, čeprav bi bil zdaj verjetno že čas, da gre v vrtec, tudi zaradi tega, ker skoz visim za njim in vem, da to ni v redu zanj. Težava je v tem, da sva veliko sama, ker ima moj tako službo, da je odsoten tudi popoldne, zvečer, čez vikende, kakor nanese pač. Ampak potem si mislim, zakaj naj ga dam v varstvo, če sem doma? Kaj bom pa potem sploh delala doma? 

Iz dneva v dan postajam bolj obupana. Zdaj teče 3. mesec, odkar sem končala porodniško. Mamice jamrajo, da bi raje bile doma z otroki, da naj bom srečna, ampak jaz nisem tak tip, nikoli nisem bila rada preveč doma. Niti nisem gospodinjski tip, moram se počutiti koristna, moram imeti neko delo izven doma. Hodim parkrat na teden na telovadbo, toliko da spregovorim kakšno besedo še s kom, pa da se malo prešvicam, drugače pa imam zelo omejene stike z ljudmi. In to sovražim!!

Vse prijateljice so zelo zaposlene, tako da je za druženje zelo malo časa. Pa v bistvu sem tudi sama kriva, ker se mi niti ne da družiti. Vsi, ki jih poznam, imajo službo, so zadovoljni, tako da se mi zdi, da me ne razumejo. Itak je vedno tako, da te lahko razume samo nekdo, ki je dal to čez. Včasih imam občutek, da mi kdo celo priželi, da ne najdem službe smiley

Saj sploh ne vem, kaj pričakujem od odgovorov. Zakaj je življenje tako, da nikoli ne more biti vse poštimano?? Imaš službo, pa nisi zadovoljen z njo, imaš denar, pa nimaš partnerja in otrok ipd. Ahhh ... se malo smilim sama sebi. Predvsem mi pa manjka pogovorov, stik z ljudmi. Sploh se ne znam več pogovarjati smiley Opažam tudi, da sem kakšen dan vsa nataknjena in se potem kar nekaj znašam nad mojim, včasih sem tudi zelo nepotrpežljiva do malega, ki prav zdaj vstopa v obdobje preizkušanja mej in uveljavljanja svoje volje.

0
Nazaj na vrh
MancaS
Starost: n/aPridružen: 17. sep 2012Prispevkov: 453Kraj: Novo mestoStatus:Offline
Objavljeno: 6. mar 2015 11:27
Povezava do prispevka

Tudi jaz sem bila do pred kratkim v podobni situaciji, kot si ti, tako da te razumem. Nimam sicer otrok, sem pa bila 8 mesecev brezposelna in sem doživljala vse to, kar opisuješ - občutek, da sem nekoristna, pomanjkanje socialnih stikov... Enako so mi vsi govorili, da naj uživam v prostem času, ampak meni ni bilo ravno v užitek biti doma, neodvisna in neaktivna (v poklicnem smislu). Seveda se je to kazalo tudi v (negativnem) razpoloženju - proti koncu sem bila že dokaj obupana in pogosto slabe volje. Ampak potem se je le nekaj našlo in prepričana sem, da se bo zate tudi, samo vztrajna bodi pri iskanju. Tvoji občutki v tej situaciji niso nič nenavadnega oziroma so popolnoma razumljivi, vseeno pa poskusi ne prenašati slabe volje na tvojega in otročka. Kot zaposlena v vrtcu te lahko pomirim, da ni nič narobe, če je še malo doma s tabo smiley Če ga daš v varstvo, se boš po moje počutila še slabše, ker ti bo še ta odgovornost (delno) odpadla in potem res ne boš vedela, kaj bi sama s seboj. Tako ti pa vsaj otrok polepša dneve, pa tudi s finančnega vidika je bolj smiselno. Predlagam ti, da si oba skupaj poiščeta kakšno družbo. Morda imaš kakšno prijateljico, ki je tudi na porodniški. Lahko se vključiš v kakšno vadbo za mamice in dojenčke, pa boš tam spoznala nove ljudi in se mogoče začela z njimi dobivati za kakšno kavico, vozičkanje itd. Vmes pa še naprej išči službo, povprašaj vse znance, sorodnike, bivše sodelavce..., če vejo za kakšno priložnost. Meni je bilo od začetka skrajno zoprno nadlegovati bližnje s tem, ampak ko si nekaj časa brez službe, tudi malo spremeniš mnenje. Vprašati ni greh, konec koncev smiley Držim pesti, da se bo kmalu kaj našlo smiley

0
Nazaj na vrh
Latika
Starost: n/aPridružen: 2. nov 2009Prispevkov: 609Kraj: LJStatus:Offline
Objavljeno: 8. mar 2015 16:40
Povezava do prispevka

89 ogledov in samo 1 odgovor? smiley Očitno to le ni pravi forum za mojo težavo smiley

MancaS, ful ti hvala za spodbudo! To, da bi se družila z ostalimi mamicami, je bolj težko izvedljivo, saj večinoma delajo in ob službi ne najdejo časa za druženje, kar do neke mere razumem. Na porodniški trenutno ni nobena, poleg tega pa, ko sem bila sama na porodniški, in če smo kam šle, mi je bilo enkrat na teden čisto dovolj, ker so se pogovori vrteli samo okrog otrok. Saj to je vse razumljivo, ampak jaz rabim odklop od tega, ne pogovora o tem smiley Sicer pa sem iz manjšega kraja, kjer ne poznam veliko ljudi, saj ne živimo dolgo tu, niti nisem imela službe tu, da bi spoznala ljudi.

Bom pa upoštevala ta tvoj nasvet, da povprašam okoli, če kdo kaj ve. Najlažje je dobiti preko vez, ampak zadnje čase nisem delala nič na tem, da bi si ustvarjala nove veze in spoznavala nove ljudi, prav zapečkarska sem postala, odkar imam otroka smiley To mi gre res na živce, ker v osnovi nisem tak tip. Niti nisem tako blazno uživala na porodniškem dopustu, kot nekatere druge, ker mi je bila služba dejansko kot hobi in sem z veseljem vsako jutro vstala in šla delat - to je blo vsem mojim kolegicam nepredstavljivo. Kot si rekla, nekaj se bo že našlo in takrat vem, da bo življenje bolje smiley

0
Nazaj na vrh
ana25
Starost: 115Pridružen: 26. jan 2005Prispevkov: 9305Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 8. mar 2015 18:02
Povezava do prispevka

Hm, saj si sama napisala, da ne veš kaj pričakuješ od odgovorov. Težko je tako nekomu svetovati. Poleg tega je na tem forumu mlajša populacija, mamice pa večinoma nimajo časa ali pa jih kozmetika ne zanima (več). Poskusi še na med.over.net ali kakšnem mamastem forumu (fb skupini).

Bila sem v podobnem položaju kot ti. Ampak težko ti svetujem, ker te ne poznam, ker ima vsak svojo pot in ker se boš navsezadnje morala potegniti ven sama. Tudi jaz sem bila na novo preseljena v nov kraj, ko sem rodila, kjer se nisem najbolje znašla, ker nisem preveč socialno spretna oseba. Veliko sem bila osamljena, ker je mož prav tako veliko delal, tečna, razdražljiva, zdolgočasena. Če si sicer družabna in aktivna oseba, se mi ne zdi nič nenavadnega, da se v porodniški nisi imela super kot nekatere, sploh če se je to podaljšalo še v brezposelnost, ki je naporna že sama po sebi. A v stari službi te pa zdaj ne bi več vzeli nazaj? Beseda ni konj. Brskaj v željeni branži, vprašaj na fb, če ti ni nerodno, navezuj stike tudi po spletu, piši, sprašuj.

Jaz bi na tvojem mestu malega vseeno dala v vrtec, mogoče vsaj za nekaj ur na teden (igralne urice?), če se ti pol dneva (4h) vrtca ne zdi pametno. (So mame, ki so do 3. leta ali dlje rade same doma in nočejo dat otrok v vrtec.) Vzami si kaj časa zase. Poišči ljudi v svojem kraju, net je super izhodišče; ali če koga vseeno že poznaš... Jaz sem ljudi spoznala preko neke skupine, v katero sem se vključila, tudi po netu pa tudi veliko sem se prepeljala po Sloveniji (z otročkom in brez) na obiske k prijateljicam. Konec koncev domači kraj ni na koncu sveta, smo le majhna država. Takrat sem šla tudi na psihoterapijo, v tistem obdobju mi je koristila.

Ali imaš kakšen hobi? Ljudi lahko spoznaš tudi prek tega. Malo se je treba potruditi, organizirati, ampak vse se da in ni ti treba čemeti in vztrajati v slabem počutju.

0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 8. mar 2015 19:38
Povezava do prispevka

Razumem te, ker sem tudi sama med brezposelnimi in se občasno tudi sama borim z izbruhi negativnih misli. Nič ni narobe, če negativne misli pridejo na plano. Pomembno je, da jim ne daš prostora, da se "prekomerno razrastejo". Torej, da si znaš reči, dovolj je, situacija je taka kot je, ampak ni konec sveta; sem zdrava, imam streho na glavo, čudovitega otroka in partnerja, prijatelje/sorodnike, ki ti ne glede na vse stojijo ob strani. Če je tako, ni razloga za dramatiziranje. Predvsem se mi pa zdi pomebno, da probaš prenehat z vlogo žrtve (praviš, da si marsikaj žrtvovala in posledično ostala brez službe). Je res ta služba tako sanjska, če ti po koncu porodniške rečejo adijo? Ne vem, pač malo za razmislit. Jaz verjamem, da si se ob pravem času odločila za pravo stvar, torej otroka. Ostalo pa ni bilo odvisno od tebe. Taprava služba bo še že prišla ob pravem času. Jaz se v kriznih trenutkih vedno vprašam, kaj lahko storim, da izboljšam trenutno situacijo? Berem razpise, se prijavljam na oglase, pošiljam ponudbe, vprašam koga, če ve, da kje koga rabijo... To je pa trenutno več ali manj tudi vse, kar je v moji moči. Jamranje in obupavanje mi ne bo čisto nič pomagalo, da bom kaj hitreje dobila službo. Kvečjemu bom negativno energijo od sebe razširila še na druge, predvsem bližnje. Kar pa za sabo spet potegne druge stvari.

Sama sem pred leti malo preveč sledila negativnim, na čase skoraj depresivnim mislim. Vzroke za svoje nezadovoljstvo sem iskala večinoma izven sebe. Vedno je bilo nekaj ali nekdo kriv, da je tako kot je. Vedno sem bila jaz žrtev. Nisem se zavedala toksičnosti lastih misli in razmišljanj. Streznilo me je, ko se je med vsem tem dramatiziranjem končalo še razmerje s takratnim partnerjem. Nekako sem bila prisiljena razmišljati drugače, bolj optimistično in glej ga, kr naenkrat so se pričele pojavljati priložnosti za zaposlitev.

Več nas je v podobnem zosu iskanja zaposlitve. Naj se sliši banalno, vendar obstajajo dosti hujše stvari v življenju. Bodi hvaležna za vse kar/koga imaš. Nič, prav nič ni namreč samoumevno. Glavo gor. Življenje je kot EKG diagram. Torej vzponi in padci. Naučiti se moramo krmariti med njimi. Ko se enkrat izriše ravna linija, je življenja konec. In v prenesenem pomenu to ravno linijo predstavlja prav ta tako željena življenjska rutina. Sprejmi situacijo kot je, upaj na najboljše in ne obupaj. Smile

0
Nazaj na vrh
Latika
Starost: n/aPridružen: 2. nov 2009Prispevkov: 609Kraj: LJStatus:Offline
Objavljeno: 11. mar 2015 11:57
Povezava do prispevka

ana25, dobro vem, da se bom morala ven potegniti sama. No, evo, potem si bila tudi ti v podobni situaciji. Mož veliko odsoten, nisi imela veliko stikov v svojem kraju med porodniško in počutje si opisala skoraj isto, kot bi sama sebe zdaj. Mislim, da nas ni malo mamic, ki nam porodniški dopust ni najlepše obdobje v življenju, ampak večina jih še vedno zelo uživa (ali pa se delajo, ne vem). Jaz imam otroka najrajši na svetu, ampak to "brezdelje", čeprav je dela skoz ful, me ubija.

summerbreeze, ravno tak odgovor sem rabila smiley V bistvu eno streznitev, da imam skoraj vse. Smo zdravi, imamo kje živeti, imamo se radi, itak je to najbolj bistveno. Ampak saj sama veš, sploh če si bolj karierist, ti vseeno manjka neko delo, a ne? In ja, si zadela, igram vlogo žrtve večkrat. Tudi mojemu očitam, da sem žrtvovala več kot je on, saj ne ve, kako je biti toliko časa doma z otrokom, poleg tega ima tak delovni čas, da je res malo doma. Njemu se življenje ni obrnilo na glavo, meni pa se je.  Hvala ti za spodbudne besede, predvsem za to, kar si napisala iz svoje izkušnje. Želim, da bi tudi ti dobila eno fajn službico!

Zaenkrat bom naredila tako, da bom malega res vključila v kake igralne urice ali občasno varstvo, jaz pa bom delala predvsem na stikih z ljudmi. Verjetno je narobe tudi to, da se ne znam "prodajat", če me razumete. Poznam ljudi, ki zlahka navezujejo stike z nepoznanimi ljudmi, vsi so prišli preko vez do odličnih služb. Jasno si veze ustvarjamo sami, zato moram več delat na tem. 

0
Nazaj na vrh
BBCC
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2013Prispevkov: 855Kraj: PrimorskaStatus:Offline
Objavljeno: 11. mar 2015 15:36
Povezava do prispevka

Latika, dodajam še svoj lonček.

Dandanes že itak v tej državi ni lahko živet, če si pa ženska, si pa itak še bolj diskriminirana (ravno zaradi možnosti zanostive/biti mama/skrbi za otroka - nega, tudi ko je že v vrtcu). To je prva stvar, ki se je moraš zavedat. Ne objokovat in se pritoževat nad njo, temveč se tega proprosto samo zavedat.

Druga stvar - imaš partnerja, otroka, živite skupaj, se imate radi. Imaš streho nad glavo, hrano za dat v lonec, toplo stanovanje. Veliko ljudi niti tega nima. Tudi tega se zavedaj. Do pred kratkim si bila tudi ti ena tistih, ki je bila v dobri službi in iz tega vidika je težko razumet (kakor si napisala tudi za svojega partnerja), kaj vse doživljamo tisti, ki tega nimamo. Jaz se npr. borim že 8 let, trenutno spet brezposelna. Na to sem v bistvu že tako navajena, da me sploh ne zmakne več kot za en teden, ko izgubim zaposlitev.

Tetja stvar. Ali lahko odpreš lastno podjetje? Služb ni, če pa so, so večinoma samo za V.I.P. (veze in poznanstva). Odpirati lastno podjetje ob tej situaciji v Sloveniji je tvegano, a če si dobra v svoji branži in veš, da lahko ponudiš korektno in dobro delo, zakaj pa ne? Preskok iz tega, da upamo, da nas nekdo zaposli, do tega, da bomo za to poskrbeli sami, je ogromen, pa vendar. Iz pasive v aktivo. (Sama namreč danes prijavljanje na razne službe vidim že kot pasivo... ne mi prosim zamerit, ampak v zadnjih osmih letih sem si uspela oblikovat kar dobro sliko o stanju na področju služb in vidim le VIP!!! Upam sicer, da se motim.) Če se odločiš za ta korak, ti svetujem udeležitev kakšnega start-up vikenda ali delavnic. Tam spoznaš ljudi, imaš mentorje, dajo ti ogromno informacij (od tega, kako zastavit izdelek/storitev, ki jo trg potrebuje, zato da imaš čim boljše možnosti za uspeh; do tega, kako postavit ogrodje podjetja; do različnih podjetniških informacij; tudi stike se tam zelo hitro naveže). Toplo priporočam. Poleg tega Regijske razvojne agencije nudijo podporo v smislu brezplačnega svetovanja (medtem ko je na GZ to za plačat, kolikor sem bila do pred kratkim seznanjena).

Četrtič. Če si za tvojega otročka želiš socializacije (to je namreč vrtec), pojdi na otroško igrišče z njim. Imate kakšnega v vašem kraju? Ali pa na kakšne otroške urice, ki jih dandanes organizira kar nekaj organizacij. O tem sicer sama še ne vem veliko, ker še nimam otrok.

Petič. Na vedenje moških in žensk v naši družbi vpliva tradicija (ki je pri nas zelo močna), pa tudi naši hormoni. Ženske smo "estrogenske", skrbnice odraščajočega "zaroda" Wink in ognjišča, medtem ko moški skrbijo, da je kaj za dat k ognjišču in da družina preživi. Tvoj to dela, in glede na to, da si ti doma, verjamem, da težje doume, koliko je tu truda in odrekanja. Njihov testosteron jih sili v akcijo, zdaj takoj, boj na zunanjem prizorišču, da bo lahko poskrbel za družino. Povej mu, da to vidiš, boš videla, kako mu bo to drago. Ne vem, koliko imata že od prej nekih klasičnih slovenskih vlog ženske in moškega, to veš najbolje sama.

Drži se, bodi vztrajna, zaupaj vase in zavedaj se, da je veliko ljudi še v slabšem položaju, kot si sama. 

0
Nazaj na vrh
Ineya
Starost: n/aPridružen: 9. sep 2010Prispevkov: 1988Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 12. mar 2015 12:24
Povezava do prispevka

Moram rečt, da te sama delno zelo zelo dobro razumem. Sicer sem na porodniški šele nekaj časa, se še komaj privajamo na našega novega družinskega člana, zaenkrat sem res srečna in uživam v materinstvu in vsem nasploh, a sama sem že pred prihodom našega malega člana in tudi sedaj vem, da mi bo po enem letu pasalo "se vrniti na stare tirnice". Tudi tisti prvi mesec v porodniški, ko še nimaš nekih obv. oz. že po nekaj mesecih B, mi je vse skupaj bilo odveč in sem si želela nazaj v službo..ampak preko sebe in vseh težav pač ne moreš. Sem pred leti imela izkušnjo, bila 4 mesece brezposelna, pa se mi je skoraj "odpeljalo". Kljub temu, da sem pisala diplomo, hodila še na nekaj predavanj in doma skrbela za gospodinjstvo, je bilo to daleč od tega, kar bi bilo zame, da bi se počutila tista prava "jaz", aktivna, v pogonu in koristna.. 

No skratka želim povedat, da sem si ful želela postati mamica, da se mi je ta želja uresničila-tudi sedaj se trudim maximalno izkoristit ta čas, se posvečat malemu maximalno, a hkrati me zadovoljno dela tudi misel na to, da bom po enem letu druženja z malim, se lahko vrnila v službo-v katero sem rada zahajala (kljub vsem naporom, obveznostim in odgovornosti, ki sem jo imela v službi in ki me še čaka dodatno, ko bom/a s partnerjem morala v dnevno rutino vključiti še najinega malega). 

Zaenkrat razmišljam tako, kako bo po 11-ih mesecih gospodinjenja, menjavanja plenic in hranjenja bomo videli, ampak kolikor poznam samo sebe, mislim, da bom srečna, da boma z malim lepo preživela ta čas doma in se hkrati zadovoljna vrnila v službo. 

Latika, sama na tvojem mestu ne bi veliko komplicirala (vem, da je lažje to rečt, kot uresničit), pa vseeno. Izkoristi čas z malim-dokler lahko (vrtec seveda prinese dodatne stroške, in če vama le to s partnerjem ne znese), potem pač poskušaj te skupne urice čimbolj izkoristit. Saj veš, nikoli neveš kakšna služba te čaka in posledično tudi manj časa potem za vajine skupne trenutke. 

Morebiti se začneš ukvarjat še s kakšno aktivnostjo (če lahko za nekaj uric malega zaupaš komu v varstvu-v mislih imam babico), ali da ga v popoldanskem času popazi tvoj in se ti za uro ali dve, malce odklopiš od vse te monotonosti (gospodinjenja, menjavanja plenic in igranja). Pa seveda čimbolj se poskušaj informirat glede kakršnekoli možnosti za zaposlitev (kolikor se pač lahko), pošiljaj prošnje in kar je najpomembneje, verjemi, da se bo slej kot prej tudi zate našlo nekaj-kar iščeš :) 

Recept za srečno življenje si moramo napisati sami.
0
Nazaj na vrh
evik
Starost: 28Pridružen: 5. nov 2012Prispevkov: 39Kraj: LjubljanaStatus:Offline
Objavljeno: 12. mar 2015 17:37
Povezava do prispevka

Tudi sama sem že skoraj eno leto brezposelna, in pri vsem tem me moti samo to, da nimam denarja. Opažam, da tako kot tebe, tudi večino ljudi moti, da niso družbeno koristni (torej v službi) in da so doma nemirni, jaz pa tega sploh ne razumem. Jaz sem takrat, ko sem delala prek študenta, imela vsako jutro eksistencialno krizo, ker sem morala iti nekam iks, ko sem pa hotela početi druge stvari. :D 

 

Ali ni več nobene možnosti, da dobiš nazaj službo, ki si jo imela pred porodniško? 

Mačke so zakon.
0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 12. mar 2015 17:42
Povezava do prispevka

Latika, me zelo veseli, če sem doprinesla kaj pozitivnega in pa seveda hvala za želje po službici.  smiley Upam, da se najde nekaj kmalu - za vse nas, ki pišemo v to temo.  smiley

Vse to kar pišete o nekoristnosti mi je zelo znano od moje prejšnje runde brezposelnosti. Res vam polagam na srce, ne preveč sledit temu občutku, ker resnično ne prinese nič dobrega. S tem v bistvu sebi odvzamate košček lastne vrednosti. Ne si tega delat. Poleg tega, ženske za božjo voljo mame ste (oz. vsaj dve izmed vas). Jaz sem pri 30+ samska in brez otrok, pa priznam, da ko sem zdaj prebrala nekatere odgovore sem se za trenutek vprašala, če je z mano kaj narobe, da ne čutim občutka nekoristnosti. Pa nikoli nisem marala nekega brezdelja. Končala sem 2 študija, veliko delala v času študijskih let, tudi prostovoljno sem že delala, ko ni bilo drugega... Ne, ne kupim več etikete o lastni nekoristnosti. Evo, če že ne druga sem nekomu na tem forumu kaj pomagala s svojim prispevkom. Če ne druga, sem nekomu z nasmehom ali šalo polepšala dan. Če sem vsaj to danes storila, potem nisem nekoristna. In prav tako nobena od vas ni nekoristna. 

Bi pa se tudi jaz kr strinjala s tem kar je napisala BBCC, da imajo tako moški, kot ženske vsak svoje poslanstvo. Pa zdaj ne propagiram, da je ženska zgolj za kuhinjo in materinstvo, moški pa naj služi za denar. Ampak vseeno se mi zdi, da  v današnjih časih malo pozabljamo, da je v preteklosti takšna delitev vlog družinam omogočala preživetje. Menim da s prepiranjem o tem kdo tu žrtvuje več in kdo manj naredite več škode kot koristi. Predvsem je tukaj na zgubi vajin odnos, saj je med vsem tem prerekanjem in dokazovanjem kdo je večja žrtev, večina ljubezni na nek način izgubljene. Zatorej sprejmite to, da trenutno pač samo moška polovica služi denar in raje energijo "žrtvovanja" spremenite v sprejemanje trenutne situacije. Kmalu se zna situacija obrnit na bolje. smiley

0
Nazaj na vrh
Latika
Starost: n/aPridružen: 2. nov 2009Prispevkov: 609Kraj: LJStatus:Offline
Objavljeno: 13. mar 2015 13:21
Povezava do prispevka

No, pa se vas je še nekaj oglasilo. Sem vedela, da ste same fajn punce tle gor smiley

BBCC je napisal/a

Ženske smo "estrogenske", skrbnice odraščajočega "zaroda" Wink in ognjišča, medtem ko moški skrbijo, da je kaj za dat k ognjišču in da družina preživi. Tvoj to dela, in glede na to, da si ti doma, verjamem, da težje doume, koliko je tu truda in odrekanja. Njihov testosteron jih sili v akcijo, zdaj takoj, boj na zunanjem prizorišču, da bo lahko poskrbel za družino. Povej mu, da to vidiš, boš videla, kako mu bo to drago. Ne vem, koliko imata že od prej nekih klasičnih slovenskih vlog ženske in moškega, to veš najbolje sama.

Drži se, bodi vztrajna, zaupaj vase in zavedaj se, da je veliko ljudi še v slabšem položaju, kot si sama. 

Midva nisva nikoli imela klasične porazdelitve vlog, oba sva delala, kuhala, skrbela za gospodinjstvo. Zdaj je logično, da je vse bolj na meni, pač skrb za otroka, kuharija in to, mi pa on tudi veliko pomaga, ampak kot že rečeno, je veliko preveč odsoten in niti ne pričakujem pomoči pri gospodinjstvu od njega, več mi pomeni, da malega pelje na sprehod al pa da se pač ukvarja z njim. Ma jaz si ne predstavljam, da bi bila gospodinja, npr. v ZDA je normalno, da je mama doma, ko so otroci majhni, ker moški ponavadi zaslužijo dovolj za familijo. Midva imava kljub enemu prihodku dovolj financ, lahko si normalno privoščimo vse, ampak no way, da jaz ostanem doma, ker nisem tak tip. Kot sem že rekla, rabim neko rutino, zjutraj vstat, it v službo, uporabljat možgane smiley

Ineya, super, da se je oglasila ena mamica. Ti vsaj imaš službo, v katero se lahko vrneš. Seveda se zdaj maksimalno posvetiš otroku, saj zato je porodniška. Ampak ja, kljub temu da zelo uživam s svojim otrokom, sploh zdaj ko je v starosti, ko je res vsak dan kaj novega in je hkrati že dovolj samostojen, da lahko vmes še kaj naredim, je dan skoraj enak dnevu, ves čas pospravljam, razmišljam o tem, kaj bom skuhala, kuham, pomivam posodo, previjam, se igram, greva ven ... Skratka kolikor mi je lepo in vse in bi imela še enega otroka v prihodnosti, mi je vseeno kar težko.

summerbreeze je napisal/a

Poleg tega, ženske za božjo voljo mame ste (oz. vsaj dve izmed vas). Jaz sem pri 30+ samska in brez otrok, pa priznam, da ko sem zdaj prebrala nekatere odgovore sem se za trenutek vprašala, če je z mano kaj narobe, da ne čutim občutka nekoristnosti. 

No, odvisno če si ti sploh želiš otroke, ker enim je to cilj in želja, drugim pa pač ne (ker si napisala, da si pri 30+ brez otrok). Jaz sicer nisem napisala, da se počutim nekoristna, ker vem, da v bistvu opravljam pomembno nalogo - vzgajam malega človečka smiley , ampak ja, razumem, od kod ti občutki. Čestitke za 2 študija. Tudi jaz sem ves čas študija delala, prav tako prostovoljno. Imam več let delovnih izkušenj, tako da nisem začetnica. 

Saj ko je tako lepo vreme in sva z malim več ali manj cel dan zunaj, kar nekako odmislim svoje težave. Malo me zamori, ko zjutraj pregledam oglase ali pa ko dobim kakšno zavrnitev, ampak nimam kaj drugega kot iskati naprej. Jaz upam, da res vse čimprej kaj dobimo in da se čimprej uredi ta situacija na delovnem trgu.

0
Nazaj na vrh
BBCC
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2013Prispevkov: 855Kraj: PrimorskaStatus:Offline
Objavljeno: 13. mar 2015 15:25
Povezava do prispevka
Latika je napisal/a

 ampak no way, da jaz ostanem doma, ker nisem tak tip. Kot sem že rekla, rabim neko rutino, zjutraj vstat, it v službo, uporabljat možgane smiley

 Latika, podpišem. Bi mi blo škoda moje dodane vrednosti, ki jo lahko dam svetu, če ne "čepim samo doma za lonci". Moj itak ve, da gledam na razmerje 50-50.

Me čudi, da mi jih ni kakšna feministka napela glede tega odstavka, ker izpade izredno Rugljevsko. smiley Sem izredno močna "baba", velikokrat še bolj od marsikaterega moškega (govorim o psihični moči in na podlagi izkušenj), vzgojena v močno in samostojno žensko s strani isto močne in samostojne ženske, tako da izredno podpiram enakopravnost med spoloma. Se pa hkrati zavedam tudi, da imamo ženske neko svojo energijo (estrogen pač...) in moški svojo (testosteron pač...) in samo molim, da v prihodnosti za preboj v kapitalizmu ("Več, boljše, hitreje, akcija!!!") ne bomo rabile postajat več možače, temveč bo svet znal sprejet in cenit tudi sodelovanje, toplino, bližino... Trenutno se mi zdi, da tu kar izgubljamo, vse se pretvarja samo še v številke in rast, noben se pa ne vpraša, kako to vpliva na psiho ljudi. Spet filozofiram! smiley

Ahja, se mi vidi, da se veliko sprašujem o problematiki spola zadnje čase. smiley

Bodi dobro. smiley

0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 14. mar 2015 15:04
Povezava do prispevka

Latika je napisal/a

 Malo me zamori, ko zjutraj pregledam oglase ali pa ko dobim kakšno zavrnitev, ampak nimam kaj drugega kot iskati naprej.

Ne, nimamo kaj glede tega. Res niso najbolj prijetni občutki in vsaka zavrnitev malo "špikne". Ampak vse to je del vsega tega procesa iskanja zaposlitve. Jaz se  tolažim, da sem z vsako zavrnitvijo bližje temu, da mi nekje rečejo welcome. Smile Vse se nam dogaja z nekim razlogom in prav iz vsake situacije se lahko česa naučimo.

To pomladansko vreme pa res pozitivno vpliva na vse. Zato kr ven v naravo, se zamotit, si napolnit baterije... Smile

 

0
Nazaj na vrh
_maTEJA_
Starost: n/aPridružen: 13. jul 2005Prispevkov: 1707Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 21. apr 2015 15:30
Povezava do prispevka

Pozdravljene.

Sama se v magistrski nalogi ukvarjam ravno s to tematiko, ki se mi zdi zelo pomembna - zanima me, kakšno je blagostanje oz. duševno zdravje pri brezposelnih osebah.

Zato lepo prosim, če si vzamete približno 15 minut in izpolnite moj vprašalnik: https://www.1ka.si/a/55918

Z vsakim izpolnjenim vprašalnikom mi zelo pomagate.

Lp,

Mateja

http://majameli.blogspot.com/
0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 24. apr 2015 17:01
Povezava do prispevka

Kako se kaj držite? Je že padla kaka dobra službica? Smile Upam, da se kaj oglasite. Jaz sem danes malo, mah sploh ne vem kaj, žalostna, jezna, fauš? Najbrž mešanica vsega. Se mi je kar dogajalo na področju razgovorov zadnje tedne. No, ni pa bilo (še) pozitivnega rezultata zame. Ampak vsaj odprlo se je, lahko rečem. Danes sem malo čudne volje, ker sem zvedela, da je oseba brez nekih jakih kompetenc in potrebnih izkušenj dobila eno zaposlitev. No ima pa zato najožje sorodstvo zaposleno v istem podjetju. Kako znano kajne? Smile Sej vem, da sploh ni vredno moje pozornosti vse skupaj, pa me je vseeno malo iztirilo vse skupaj. Sploh ne vem kaj sem hotela s tem zapisom. Mi očitno "paše" malo pojamrat in da dam svojo jezo iz sebe.

0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Brezposelnost - brezvoljnost, depresija?
Stran 1 od 2
Pojdi na stran 1 , 2
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • gallie pred 4 dnevi
    Katastrofa
  • Tanja 8. avg 2017 21:27
    Popolna zanesljivost
  • Akasha 30. jul 2017 14:08
    Nisem zelo navdušena
  • Akasha 30. jul 2017 13:58
    Ne izpolni obljub
  • Akasha 15. jul 2017 13:24
    V redu
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
  • Skubi se je registriral.

    pred 18 h
    • Za objavo kometarjev moraš biti prijavljen/a.
    0
  • _mia_ je spremenil profilno sliko.
    >
    • Za objavo kometarjev moraš biti prijavljen/a.
    0
  • _mia_ se je registriral.

    pred 1 dnevom
    • Za objavo kometarjev moraš biti prijavljen/a.
    0
  • Tanja je všečkal/a forumski zapis Čustva do poročenega.

    pred 1 dnevom
    0
  • Tanja je všečkal/a forumski zapis Čustva do poročenega.

    pred 1 dnevom
    0
Izpostavljamo
Belo srajco lahko nosimo na več načinov in obenem vedno izgledamo moderno.