summerbreeze

Novo in nerabljeno. Cena s poštnino vred je 13 eur  (v lekarni stane cca. 21 eur). Dodam testerje. Podrobnosti na ZS.

Prodam novo in nerabljeno kremo ilast care (30 ml). Cena s poštnino vred je 11 eur. Cena v lekarni je cca. 17 eurov. Podrobnosti na ZS.

Ja itak je to eden izmed najbolj prikladnih izgovorov. Bi pa nekako razumela, če bi šlo za folk, ki bi imel dovolj družbe, ne pa da gre za osebe, ki drugače jamrajo, kako same in brez družbe so. Jim "ponudiš" družbo, pol pa izgovor efekt. Niti ne jemljem resno več pol takega folka, ker je več kot očitno, da se sami nočejo premaknit naprej. Jamrat je pa najlažje. No, itak se negativnega folka izogibam, tako da mislim da ni pretirane škode. Boljše bit sam in z dobro knjigo v roki, kot pa v družbi takih ki samo jemljejo energijo.

Salsa sploh ni samo za pare. Kolikor mi je znano obstajajo neke "salsa skupine", kjer organizirajo druženja in sploh ni nujno, da imaš par, ker si ga ali sam najdeš na druženju, ali pa obstaja možnost, da ti poiščejo primernega soplesalca. Tako da ni pomembno, če si začetnik.

Drugače pa bi tudi jaz rekla, da je danes najlažja pot prek spleta. Jaz sem na tak način našla 2 zelo fajn prijateljici. Spoznavanje ljudi preko skupnih prijateljev se tudi meni zdi dobra opcija, vendar sem sama povečini naletela na prelaganje in neresnost z druge strani. Ja sej bi, pa ni časa in podobno. Ne vem, se samo meni zdi, al smo res tako zaprta družba? Sej se vsi na kakih tečajih, vadbah ipd. vljudno pogovarjajo in kramljajo s tabo, ampak to je pa tudi to.

Elle, jaz sem tisto, ko ti nekdo "spodnese" tla pod nogami tudi doživela samo 1 krat. Kar je bilo metuljčkov po tem je bilo v bistveno blažji obliki in za krajši čas. Ampak so pa namesto tega bili neki drugi občutki, ki so bili trajni in tudi ko partnerja ni bilo v bližini. Občutek topline, pomirjenosti, neke globlje povezave. In dejstvo, da človeka sprejmeš takšnega kot je z vsemi pomanjkljivostmi vred. In to je tisto kar zares šteje. Zaljubljenost je itak samo stanje, ki je po vrhu še primerljivo s stanjem zadetosti. Zato se zaljubljenost tudi doživlja kot, da nam je nekdo spodnesel tla pod nogami, metuljčki švigajo, naše misli pa so dobesedno preokupirane s potencialnim partnerjem oz. z našo (nezavedno) predstavo o njem. In ko enkrat to stanje preneha, spet iščemo ta nori občutek nekje drugje. V bistvu je zaljubljenost v osnovi zelo sebična, ker nam je potencialni partner pomembem samo toliko časa, koliko mi čutimo te za nas ugodne občutke. Medtem ko na ljubezni osnovan partnerski odnos ni stanje, ampak je proces oz. nekaj kar se razvija in raste. 

Priporočam še ogled zelo poučne Milivojevićeve razlage (sicer v srbščini, ampak je zelo razumljivo) o razliki med ljubeznijo in zaljubljenostjo na tem linku: www.youtube.com/watch?v=O-O0roGSaDU

Škoda ker se zaradi tega, ker ni več zaljubljenosti oz. tistega kar imamo v glavi, da bi morali občutiti, konča ogromno vez s katerimi ni v bistvu čist nič narobe. Jaz sem nehala metuljčkom in zaljubljenosti posvečat pretirano pozornost. Res je, da ti oseba mora bit fizično privlačna, ampak za razmerje na dolgi rok morata imeti dovolj podobne skupne interese in vrednote, da odnos lahko normalno funkcionira. Morata si biti v prvi vrsti prijatelja, se znati pogovarjati in drug drugemu prisluhniti. In oba morata biti dovolj zrela, da sprejmeta dejstvo, da je zaljubljenost stanje, ki prej kot slej mine in da je na njima, kako se bosta odločila, ko rožnata očala padejo. Ali bosta iskala novo zaljubljenost in upala, bo mogoče iz tiste končno "zrastla prava ljubezen", ali pa bosta vlagala v obstoječ odnos (seveda v kolikor imata dovolj podobne skupne interese in vrednote). Je pa res, da se je po navadi lažje na novo zaljubiti, kot pa osebnostno rast skupaj s partnerjem in odnosom.

Hm jaz recimo teh famoznih metuljčkov že leta ne občutim oz. se pojavijo občasno, na kratko in izginejo. Pa sem bila brez metuljčkov in samo zaljubljena (ja, je možno tudi to) in v razmerju, ki je temeljilo na ljubezni. Je pa res, da mi je občutek poljubljanja kljub temu odličen, prav tako je prisotna strast. Itak je za kvaliteten partnerski odnos potrebno vse kaj drugega, kot pa metuljčki iz začetniška "zadetost" od zaljubljenosti. Mislim, da odsotnost metuljčkov nima toliko veze s privlačnostjo (razen, če ti je partner že v štartu neprivlačen oz. ugotoviš, nekaj kar te odbija), kot pa jo ima s padlo idealizacijo potencialnega partnerja. Se pravi, se poljubljaš, občutek je nič kaj posebnega (je pa vseeno fajn). Padeš na realna tla oz. nimaš več razloga za vzdrževanje svoje lastne idealne predstave, kako bi naj bilo, kaj bi naj čutila in seveda povežeš (lahko povsem zmotno) s tem, da pač ni to to. S tem pa morda rečeš adijo potencialno zelo kvalitetnemu partnerju in odnosu. Tudi sama sem bila zelo zmedena, ker sem mislila, da so metuljčki in tista nora, zadeta zaljubljenost predpogoj za začetek razmerja. In kar je najbolj žalostno, več kot 90% ljudi je prepričano, da je to res nujni pogoj. Zaljubljenost je samo faza idealizacije, projekcija svoje idealne predstave o partnerju, ki pa nima veze z realnostjo. Ta predstava prej ali slej pade, zaljubljenost mine in nastopi razočaranje, ker parterja vidimo v realni sliki. Zdaj pa, odvisno od tebe, lahko to razočaranje vzameš kot pozitivno stvar, v smislu, ok ni bilo kot sem pričakovala, da bo, ampak vseeno je dečko cool, fizično privlačen in v njegovi družbi mi je lepo ter nadaljuješ s spoznavanjem. Lahko pa že v štartu rečeš, ne čutim metuljčkov, očitno to ni to in ni pogojev za začetek veze, kar pa sploh ni nujno res.

Malo sem se razpisala. Upam, da ni preveč zmedeno napisano in je jasno kaj sem želela povedati. Škoda je, ker je ogromno zaključkov vez in skakanja iz veze v vezo, samo zato ker zaljubljenost in metuljčki in zaljubljenost izginejo.  Ampak to je lahko že posebna debata. Sama presodi. Jaz bi se na tvojem mestu še dobila in spoznavala.

Če imaš na obeh očesih isto dioptrijo, potem imaš lahko paket s 6 lečami za obe očesi. Ampak seveda v tem primeru za 3 mesece, če imaš mesečne leče. Če imaš različni dioptriji, pa itak moraš naročiti 2 paketa leč z različnima dioptrijama. V tem primeru pa imaš leče za 6 mesecev.

Glede na dogodke z očetom in mamo v tvojem otroštvu, se mi zdijo tvoja občutja in ravnanja logična posledica tega. Vidim, da se tega tudi sama zavedaš in zdi se mi dobro, da si že sama pomislila tudi na psihoterapevtsko pomoč. Mislim, da bi ti taka pomoč, pogovor  z osebo usposobljeno za tovrstne zadeve, zelo koristila pri odkrivanju in odpravljanju težav. Ne skrbi, nikakor ne boš "zaznamovana", saj psiholog oz. psihoterapevt ni isto kot psihiater. Vsi bi kdaj pa kdaj potrebovali takega strokovnjaka. Tako da se kar opogumi in naredi kak korak naprej v tej smeri.

Kar se tiče tega, da se ne rihtaš več tako zelo kot včasih in da, nimaš več te potrebe, se meni to niti ne zdi nekaj slabega. Vzami to, kot da si tudi ti morda osebnostno zrastla in tudi partner in vajin odnos ne verjamem, da je na isti stopnji kot na začetku, ampak se razvija. Tako, da če se počutiš ok in udobno v svojem telesu, mislim, da ni nobene panike. Vrjamem, da so tudi za težave s tvojo samopodobo krive razmere v otroštvu. Predvsem izjave s strani očeta, kar je verjetno močno vplivalo na občutek tvoje lastne vrednosti. Poskušaj delat na svoji (bolj) pozitivni samopodobi in samoljubezni do sebe. Probaj morda vzet kako knjigo na to tematiko v roke, ko si itak napisala, da rada bereš. Priporočam recimo od Bruna Šimleše (hrvaški avtor) Šolo življenja ali pa Ljubeznoslovje.

Zdi se mi fino, da partner ve za izvor tvojih težav, kar se tiče preverjanja telefona, pa se le probaj kontrolirat in se izogibaj temu, če kot praviš, nimaš nobenega tehtnega razloga za to. To namreč zna vodit samo v nove povode za sumničanja in nezaupanja, čeprav ni nobenega razloga za to. 

Jaz pa sem zadnje čase začela kar samoiniciativno prilepljat sliko, na vrhu, zraven osebnih podatkov v CV-ju. Razen za delo v javnem sektorju, kjer vem, da so večinoma itak bolj togi za izboljšave. Minus ne more bit, sramujem pa se sama sebe tudi ne. Dejansko je kadrovniku lažje, med tisto goro poslanih življenjepisov, če se ti po čem razlikujejo. Seveda pazite, da je slika taka, kot bi jo dali tudi v osebni dokument, ker eni baje pošiljajo svašta, od slik v kopalkah, do slik s hišnimi ljubljenčki.

Pomaranča7, hvala za vzpodbudne besede in seveda čestitke za službo. Tudi jaz si vedno znova rečem, samo dalje. Saj ni druge. Tudi jaz delam tako, kot si opisala. Pošiljam ponudbe in vloge na vse možne naslove in seveda močno upam, da bo vztrajnost enkrat poplačana. Enkrat se bojo ja stvari tudi pri meni spet poklopile. Če nisem prava za neko službo, pol itak bolje, da mi takoj rečejo hvala lepa, kot pa da se tako jaz, kot oni potem mukoma prenašamo na delovnem mestu in smo vsi nezadovoljni. Glede vez pa se strinjam s tem kar si napisala, naj kr prenašajo takega človeka.

Me je pa, hvala bogu, hitro spustila tista jeza zadnjič. Sem našla odlično terapijo v obliki pisanja ocen na kozmetometru. Res, kdo bi si mislil, ampak tako sem padla v pisanje ocen, da sem se potem vprašala, pa dobro, kaj si sploh imela za jamrat prej?

BBCC, hja če bi gledala samo moje strokovno področje, bi bila nekje na podobnem kot ti (v cca. enem letu 2 razgovora). Tako pa pošiljam res na vse možne naslove, tudi samo s srednješolsko izobrazbo, prilagajam CV itd. Razpisov na mojem področju je namreč zelo malo, ko pa so, pa večinoma zahtevajo ful delovnih izkušenj. Vsi razgovori v zadnjih tednih, so tako bili za čist druga dela, kot pa je moja kvalifikacija. Če ne druga, so mi vsaj samozavest dvignili in mi dali potrditev, da se "znam prodat" (vsaj delno), če se res angažiram. In pa vsak je bil svojevrstna izkušnja. Zdaj vem za naprej, kaj vse lahko pričakujem, čemu dat naslednjič poudarek itd. Te pa popolnoma razumem glede kopnenja samozavesti na strokovnem področju za katerega smo se izobraževali. Tudi jaz se včasih vprašam, pa kaj bom jaz to delala in kdo me bo zaposlil, če pa itak nimam pojma, ker sem ali pozabila, ali česa sploh nisem v praksi nikoli delala in podobne neumnosti. In vedno bolj, ko se z leti oddaljuješ od svojega strokovnega področja, vedno večji je ta prepad se mi zdi.

Mogoče se samo preveč obremenjujemo s tem. Jaz drugače verjamem v zakon privlačnosti, verjamem pa vedno bolj tudi v svoje občutke in intuicijo. To je, če se recimo na nekem razgovoru ne počutim dobro, če me ful stvari moti, če bi na silo vzela neko zaposlitev, je to nekaj vredno. In vedno do zdaj sem v takih primerih (pa ne samo na področju razgovorov), čez zelo kratek čas dobila potrditev v obliki dogodka/razgovora, ki mi je to potrdil. Tudi prejšnjo zaposlitev, ko sem se že na razgovoru počutila super in me navdušenje kar ni spustilo. Takrat sem dojela, da so bili slabi občutki v meni, na enem od poprejšnjih razgovorov, resnično  z nekim razlogom in posledično - z razlogom tudi tiste službe nisem dobila. In hvala bogu, da je nisem, ker sem tako dobila dosti boljšo varianto. In trdno in srčno verjamem, da bo enako tudi sedaj. Ne more biti drugače. Vse ob svojem času, ob pravem času.

Verjamem, da boš ob pravem času tudi ti deležna vsega po čem tako hrepeniš, tako družine in napredka v odnosu s partnerjem, kot službe. Bo se nam poklopilo vse enkrat. Samo močno moramo verjet in pa seveda ogromno delat v tej smeri. Brez akcije ni nič. Pa seveda ne obupat, čeprav je to včasih res težko. Ampak to so pač preizkušnje, ki nam jih daje življenje in čez katere enostavno moramo. Pravijo, da ni nikoli nič lažje, samo mi smo tisti, ki se okrepimo, ojačamo. Pa vsake tolko, pridemo malo na PL pojamrat, zna bit dobra terapija.

Da ne bom samo jamrala. Kavica, kužek, šetnja in pa, da sem (upam) še pravočasno opazila en oglas za delo, ki se izteče prav danes.

Kako se kaj držite? Je že padla kaka dobra službica? Upam, da se kaj oglasite. Jaz sem danes malo, mah sploh ne vem kaj, žalostna, jezna, fauš? Najbrž mešanica vsega. Se mi je kar dogajalo na področju razgovorov zadnje tedne. No, ni pa bilo (še) pozitivnega rezultata zame. Ampak vsaj odprlo se je, lahko rečem. Danes sem malo čudne volje, ker sem zvedela, da je oseba brez nekih jakih kompetenc in potrebnih izkušenj dobila eno zaposlitev. No ima pa zato najožje sorodstvo zaposleno v istem podjetju. Kako znano kajne? Sej vem, da sploh ni vredno moje pozornosti vse skupaj, pa me je vseeno malo iztirilo vse skupaj. Sploh ne vem kaj sem hotela s tem zapisom. Mi očitno "paše" malo pojamrat in da dam svojo jezo iz sebe.

Da očitno res rabiš VIP, da prideš do službe.

Sama imam odtenek 020, ki je tak bolj rjavo-pepelnat in nekako najbolj zadane mojo naravno barvo obrvi. Meni je od teh drogerijskih svinčnikov za obrvi, ki se dobijo pri nas ta svinčnik top. Sem imela tudi tako opevan Dior-jev svinčnik, pa mi ni bil tako dober kot ta od Catrice. Lepo se nanaša in zabrisuje (jaz v ta namen koristim kar krtačko, ki je na drugi strani), obstojen pa je tudi praktično cel dan. Tako da priporočam, sploh za tako ceno. Je pa res, da odkar so prišli ven tile "flumastri" - Brow Definer, ga uporabljam res redko, ko si moram res na hitro poudarit obrvi. Res da nanos z Brow Definerjem traja dlje kot pri svinčniku, se pa da z njim bistveno bolj precizno zapolniti prazne prostore, pa tudi rezultat je bolj naraven. Jaz težavo pri obilnem nanosu, ko res potegne malenkost zeleno-sivo, rešim s hitrim zabrisovanjem s krtačko svinčnika. Skratka, priporočam oboje.

Oprosti, ampak tako obnašanje z njegove strani je po zrelosti nekje na ravni konca osnove/začetka srednje šole. To ni obnašanje zrelega človeka, ki mu je kaj mar za vajino vezo in ki je vanjo tudi pripravljen vlagati. Vse ostalo kar si napisala, o tem kako lepo sodelujeta, kako je ljubeč očka, je metanje peska v oči. Moje mnenje je, da mu je čist udobno tako kot je sedaj, na dveh stolih in dokler mu boš to dopuščala, bo to tud izkoriščal.

Jaz bi na prvo mesto postavila otroka in končala vso to nepotrebno dramo. Če imata zdaj tako dobrega očeta, kot praviš ga verjetno s koncem vajinega "razmerja" ne bosta izgubila. Pa še bistveno bolj kakovostno bodo lahko preživeli čas tako s tabo, kot z njim, brez vsem nepotrebnih napetosti, ki jih zdaj zagotovo občutita. Imaš možnost se preselit kam drugam? Imaš kogarkoli, ki ti lahko pri tem pomaga, vsaj na začetku? Premisli.

Hehehe tiste, ki sprobavajo ne-testerje očitno ne berejo tega foruma, glede na to koliko nas ima izkušnje s tem. Res ne razumem v čem je fora, da si napocajo na roko izdelek iz original odprte embalaže. Pol pa po možnosti kupijo, original zaprtega, čeprav je embalažo prav ona prva odprla. Pa kak morš bit slep, da ne rečem kaj druga, da ne vidiš testerjev?

Ja, glede tega kako prideš oblečen v Muller imam tudi sama izkušnje. Ko sem zrihtana se kr vsiljivo sučejo okoli mene, ko sem bolj sproščeno oblečena, pa ko da me ni. Da ne govorim, kako se je enkrat ena prodajalka, stara 50+ obnašala do ene punce, ki si je očitno prvič kupovala ličila (ful je spraševala kaj sploh rabi, pa kako se kaj uporablja). Odgovarjala ji je, ko da ji je vse odveč, pa v tonu, češ kak tega ne veš, kaj sploh sprašuješ. Za šminko ji je kr rekla, da si naj eno ful živo barvo omisli, na vprašanje punce, če ji bo to sploh pasalo pa je rekla, ja itak saj ste mladi. Mislim, kak taki folk dobi tam službo? Jaz bi jo tudi imela.

Babe (ja namenoma in brez občutka slabe vesti bom v tem primeru uporabila ta naziv), ki v DM-u in Mullerju odpirajo original zaprto dekorativno kozmetiko, ki več kot očitno ni tester. Bi še človek razumel njihova dejanja, če ne bi bilo dobro označenih testerjev na stojalu. Danes recimo doma odprem nov Maybellinov Colour Tattoo, kupljen kakšen teden nazaj. Ko sem prvič kupovala ta senčila, sem šele doma ugotovila, da sta bila oba kupljena primerka že odprta in stestirana. Ok, sem bila tokrat še ekstra pozorna na to dejstvo. Od 4 ali 5 primerkov enega odtenka na stojalu, so vsaj trije imeli pretrgano zaščitno folijo, torej so že bili odprti. Zadovoljno vzamem tistega, ki tega ni imel in danes ugotovim, da je eno nagravžno ženšče tisto folijo z nohtom odstranilo, tako da se ta ni pretrgala in jo kasneje lepo nazaj zalepila, da je embalaža zgledala original zaprta. V notranjosti pa me je čakala čudovita štampiljka narejena s prstom, vključno z odtisom njenega nohta. Prisežem, če katero kdaj v živo dobim pri tem dejanju, da ji ne uide eno mini predavanje o tem kaka packa je.

Ne, nimamo kaj glede tega. Res niso najbolj prijetni občutki in vsaka zavrnitev malo "špikne". Ampak vse to je del vsega tega procesa iskanja zaposlitve. Jaz se  tolažim, da sem z vsako zavrnitvijo bližje temu, da mi nekje rečejo welcome. Vse se nam dogaja z nekim razlogom in prav iz vsake situacije se lahko česa naučimo.

To pomladansko vreme pa res pozitivno vpliva na vse. Zato kr ven v naravo, se zamotit, si napolnit baterije...

Latika, me zelo veseli, če sem doprinesla kaj pozitivnega in pa seveda hvala za želje po službici.  Upam, da se najde nekaj kmalu - za vse nas, ki pišemo v to temo. 

Vse to kar pišete o nekoristnosti mi je zelo znano od moje prejšnje runde brezposelnosti. Res vam polagam na srce, ne preveč sledit temu občutku, ker resnično ne prinese nič dobrega. S tem v bistvu sebi odvzamate košček lastne vrednosti. Ne si tega delat. Poleg tega, ženske za božjo voljo mame ste (oz. vsaj dve izmed vas). Jaz sem pri 30+ samska in brez otrok, pa priznam, da ko sem zdaj prebrala nekatere odgovore sem se za trenutek vprašala, če je z mano kaj narobe, da ne čutim občutka nekoristnosti. Pa nikoli nisem marala nekega brezdelja. Končala sem 2 študija, veliko delala v času študijskih let, tudi prostovoljno sem že delala, ko ni bilo drugega... Ne, ne kupim več etikete o lastni nekoristnosti. Evo, če že ne druga sem nekomu na tem forumu kaj pomagala s svojim prispevkom. Če ne druga, sem nekomu z nasmehom ali šalo polepšala dan. Če sem vsaj to danes storila, potem nisem nekoristna. In prav tako nobena od vas ni nekoristna. 

Bi pa se tudi jaz kr strinjala s tem kar je napisala BBCC, da imajo tako moški, kot ženske vsak svoje poslanstvo. Pa zdaj ne propagiram, da je ženska zgolj za kuhinjo in materinstvo, moški pa naj služi za denar. Ampak vseeno se mi zdi, da  v današnjih časih malo pozabljamo, da je v preteklosti takšna delitev vlog družinam omogočala preživetje. Menim da s prepiranjem o tem kdo tu žrtvuje več in kdo manj naredite več škode kot koristi. Predvsem je tukaj na zgubi vajin odnos, saj je med vsem tem prerekanjem in dokazovanjem kdo je večja žrtev, večina ljubezni na nek način izgubljene. Zatorej sprejmite to, da trenutno pač samo moška polovica služi denar in raje energijo "žrtvovanja" spremenite v sprejemanje trenutne situacije. Kmalu se zna situacija obrnit na bolje.

Razumem te, ker sem tudi sama med brezposelnimi in se občasno tudi sama borim z izbruhi negativnih misli. Nič ni narobe, če negativne misli pridejo na plano. Pomembno je, da jim ne daš prostora, da se "prekomerno razrastejo". Torej, da si znaš reči, dovolj je, situacija je taka kot je, ampak ni konec sveta; sem zdrava, imam streho na glavo, čudovitega otroka in partnerja, prijatelje/sorodnike, ki ti ne glede na vse stojijo ob strani. Če je tako, ni razloga za dramatiziranje. Predvsem se mi pa zdi pomebno, da probaš prenehat z vlogo žrtve (praviš, da si marsikaj žrtvovala in posledično ostala brez službe). Je res ta služba tako sanjska, če ti po koncu porodniške rečejo adijo? Ne vem, pač malo za razmislit. Jaz verjamem, da si se ob pravem času odločila za pravo stvar, torej otroka. Ostalo pa ni bilo odvisno od tebe. Taprava služba bo še že prišla ob pravem času. Jaz se v kriznih trenutkih vedno vprašam, kaj lahko storim, da izboljšam trenutno situacijo? Berem razpise, se prijavljam na oglase, pošiljam ponudbe, vprašam koga, če ve, da kje koga rabijo... To je pa trenutno več ali manj tudi vse, kar je v moji moči. Jamranje in obupavanje mi ne bo čisto nič pomagalo, da bom kaj hitreje dobila službo. Kvečjemu bom negativno energijo od sebe razširila še na druge, predvsem bližnje. Kar pa za sabo spet potegne druge stvari.

Sama sem pred leti malo preveč sledila negativnim, na čase skoraj depresivnim mislim. Vzroke za svoje nezadovoljstvo sem iskala večinoma izven sebe. Vedno je bilo nekaj ali nekdo kriv, da je tako kot je. Vedno sem bila jaz žrtev. Nisem se zavedala toksičnosti lastih misli in razmišljanj. Streznilo me je, ko se je med vsem tem dramatiziranjem končalo še razmerje s takratnim partnerjem. Nekako sem bila prisiljena razmišljati drugače, bolj optimistično in glej ga, kr naenkrat so se pričele pojavljati priložnosti za zaposlitev.

Več nas je v podobnem zosu iskanja zaposlitve. Naj se sliši banalno, vendar obstajajo dosti hujše stvari v življenju. Bodi hvaležna za vse kar/koga imaš. Nič, prav nič ni namreč samoumevno. Glavo gor. Življenje je kot EKG diagram. Torej vzponi in padci. Naučiti se moramo krmariti med njimi. Ko se enkrat izriše ravna linija, je življenja konec. In v prenesenem pomenu to ravno linijo predstavlja prav ta tako željena življenjska rutina. Sprejmi situacijo kot je, upaj na najboljše in ne obupaj.