Pojavljata se skepsa in dvom. Dvom v to, da so cepiva varna in učinkovita; v to, da delujejo; in da smo, če sebe ali svojih otrok ne podvržemo temu najboljšemu medicinskemu dosežku, dovzetni za številne bolezni, ki so sicer pobijale na milijone ljudi in da smo prav mi tisti bio-teroristi, ki bodo krivi za vse prihajajoče epidemije. Ker je veliko mitov, s katerimi nam postrežejo zdravniki, nelogičnih in precej neverjetnih glede na dostopne podatke, starši v cepiva upravičeno dvomijo.
V Sloveniji je cepljenje zakonsko obvezno za vse otroke. V nekaterih primerih je obvezno tudi za srednješolce, študente in zaposlene glede na njihovo izbrano šolo oz. poklic. V teh člankih bomo govorili o obveznem cepilnem programu za otroke.
Pri nas so otroci cepljeni proti davici, tetanusu, otroški paralizi, oslovskem kašlju, hemophiliusu influenzae tipa B, mumpsu, rdečkam, ošpicam ter hepatitisu B. Ostala cepiva, na primer proti rotavirusu, pnevmokokom, gripi, klopnemu meningoencefalitisu in humanim papiloma virusom niso obvezna, so pa priporočena. Od letošnjega leta je cepivo za pnevmokoke brezplačno za vse, ki so s 1. 1. 2015 stari najmanj 3 mesece, cepivo za HPV (maternični vrat) pa je brezplačno že nekaj časa, v občini Idrija celo za fantke. Seveda gre za lažno predstavo o 'brezplačnosti', saj cepiva ob nabavi plačamo vsi davkoplačevalci, potem pa še enkrat ob samem cepljenju za opravljen pregled. Po cepilnem programu so otroci do polnoletnosti cepljeni 11x in prejmejo skupno 33 odmerkov cepiv. Če so cepljeni še z neobveznimi cepivi, se številka seveda poviša.
Denarne kazni
Staršem, ki svojih otrok ne želijo cepiti, je zagrožena denarna kazen, ki se načeloma ponavlja in viša, dokler ne klonijo. Jasno, obstajajo postopki, kako se kazni izogniti, a se morajo starši v tematiko resnično poglobiti, za kar porabijo precej časa, toda hkrati postajajo vedno bolj trdno prepričani v svojo odločitev. Prav je, da se starši maksimalno informirajo, brskajo za podatki in si ustvarijo svojo sliko, nikakor pa ni dopustno, da se jim grozi s takšnimi sankcijami, sploh glede na to, kako zelo eksperimentalen poseg v telo cepljenje pravzaprav je. Mimogrede, ena izmed najpogostejših laži glede cepljenja je, da necepljen otrok ne bo mogel v vrtec – in takrat večina staršev kloni. Toda to ni res. Otroka morajo v vrtec sprejeti ne glede na to, ali je cepljen ali ne.
Obvezno cepljenje tudi v drugih razvitih državah?
V tujini je slika glede obveznosti precej drugačna. Če gledamo le Evropo, ima kar 18 razvitih držav uvedeno prostovoljno cepljenje, tudi v Ameriki lahko starši odklonijo cepljenje iz različnih razlogov. Zelo zanimivo je pogledati zemljevid obveznosti, iz katerega je jasno, da Slovenija pravzaprav ni razvita evropska država, pač pa še vedno spadamo med države nekdanjega totalitarnega sistema, kjer je samoumevno, da je ljudi potrebno voditi, saj se sami ne znajo odločati. Takega mnenja je tudi nekaj slovenskih strokovnjakov, saj lahko v zadnjem času kar pogosto preberemo, kako smo Slovenci vajeni slediti in ubogati, kako nismo dovolj pametni, da smo na ravni nekajletnih otrok in sploh nismo sposobni odločati o sebi, še manj pa o svojih otrocih. Hlapci pač. Smo res? In če smo, kaj to pove o slovenskih strokovnjakih? Mar ne spadajo torej med hlapce, ki le slepo sledijo, tudi oni? Nismo vsi Slovenci? Kaj njih loči od nas? Bela halja?
Če primerjamo cepilne sheme posameznih držav, je smiselno omeniti tudi razliko med kompenzacijskimi programi. V tujini je namreč na sodišču mogoče izbojevati priznanje in odškodnino za posledice, ki jih je otrok utrpel po cepljenju, v Sloveniji pa je to mogoče zgolj na papirju. Do zdaj so namreč izplačali dve odškodnini, pa še to ne poškodovanim otrokom, temveč dvema medicinskima sestrama, ki sta se zaradi dela morali cepiti proti hepatitisu B. Kaj pa dobijo otroci? Nič – ne denarja za pomoč pri zdravljenju, ne priznanja, da je šlo res za stranski učinek po cepljenju – četudi imajo starši v rokah izvedensko mnenje strokovnjakov iz tujine.
Možnosti informiranja
Tudi možnosti informiranja so pri nas zelo razmejene. Imamo pravzaprav dva pola, eden cepiva predstavlja kot 'največji medicinski dosežek', drugi pa opozarja na zamolčano plat. Splošne informacije, ki so enostranske in ne ponujajo objektivnega prikaza, temveč zgolj opevajo cepljenje, je moč najti na spletni strani NIJZ. Če pa se želijo starši informirati tudi o drugi plati cepljenja, pa imajo na voljo spletne strani Civilne iniciative za prostovoljno cepljenje, društva SVOOD ter gibanja Naravna imunost. Na facebooku obstaja tudi podporna skupina staršem društva Svood, kjer si starši nudijo medsebojno pomoč in informacije ter FB stran Prostovoljno cepljenje, kjer so na voljo članki, filmi ter raziskave, vedno več pa je tudi posnetih slovenskih zgodb staršev, ki so slepo zaupali sistemu, ostali pa sami s poškodovanim otrokom.
Nepriznavanje stranskih učinkov
Vedno večji problem je tudi priznavanje stranskih učinkov – tudi če otrok neko posledico ima, zdravniki to redko sploh spoznajo, posledično pa to tudi priznajo. Pogosto za simptome najdejo kak drug vzrok in posledic tako ne vpišejo v otrokov karton in ne javijo v nacionalni register stranskih učinkov, ki je zato prazen in skorajda nepopisan. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v evropskem skupnem registru zajetih največ 10% vseh posledic, v Sloveniji je številka verjetno še precej nižja. Pediatri si le redko preberejo navodila k cepivom in pogosto sploh ne poznajo vseh možnih stranskih učinkov. Ko se starši z vprašanji vračajo nazaj, se pojavlja tudi nervoza med belimi haljami, saj tudi na preprosta vprašanja enostavno ne poznajo odgovora. Izobraževanje pediatrov, sploh ker je prihajajoč zakon o prostovoljnem cepljenju vedno večja in bližja realnost, bo tako nujno, če bodo želeli ohraniti 95% precepljenost (ki je sama po sebi mit, a o tem kdaj drugič), hkrati pa se bomo morali vsi zavedati, da je zdravstvo javna služba, zdravniki pa tam zaradi nas in ne obratno.
tudi za tretjo sem mislila ...
