Preberite žalostni zgodbi, ki sem ju našla na SLOPORTU...
Tragična pot neke muce
Spoštovani - včeraj popoldne sva se s partnerjem in svojima dvema kužkoma sprehajala
po travnikih in poljih blizu gozda, ko sva na blatni poti pred nama opazila majhno
temno kepo. Tekla je naravnost k nam in ko sva slišala obupano mijavkanje, sva se
zavedla, da gre za še eno zavrženo, shirano muco, ki prosi za pomoč. žal pa je muca
zagledala najina tudi do muc prijazna psa, in se podala v paničen beg. Nisva imela
miru zato sva jo začela iskati. žal neuspešno. S kepo v grlu in solznimi očmi smo
zrli v temno noč. Sama pri sebi sem se odločila, ob prvem svitu nadaljevati z
iskanjem. Čutila sem, da so muci štete ure... Pa je zazvonil telefon. V sosednjem
lokalu so naju čakali prijatelji in naju vabili na pijačo. Brezvoljno sva se odzvala
in - pred vrati lokala zagledala temno, tresočo se kepico. Bila je muca od prej!!! V
nepopisni sreči in nejeveri nad čudežem, ki se je zgodil, sva muco takoj prenesla v
toplo stanovanje in začela z ogrevanjem njenega otrplega, premraženega teleščka.
Kost in koža, ljudje božji, ne telo! Omrtvičen pogled, rahlo bitje srčka in negibno
telo, so ganili tudi našega Cezarja, višavskega terierja, ki je muco nežno lizal. Po
klicu v veterinarsko ambulanto, ko so nam dali napotke, kaj naj še poskušamo in po
skoraj trournem bedenju nad muco, ki sva ji s fantom dala že tudi ime, je mala
kepica umrla. Tiho, skromno in z nekaj globokimi, naglimi vdihi je odšla iz tega
krutega, brezvestnih ter nedgovornih ljudi polnega sveta.
Nismo je poznali a to ni bilo važno. Bila je naša, pa čeravno za teh nekaj žalostnih
zadnjih ur. Jokam, tudi sedaj, kot da bi bila moja dolgoletna prijateljica...
Dušo mi trga in zato vam tudi pišem; prosim vztrajajte pri svojem delu in odpirajte
brezvestne
