ZAVETIŠČE HORJUL...ZAVETIŠČE, KI TO NI....
Ko kdo omeni "zavetišče", na kaj najprej pomislimo? Na prepolne bokse, 24 urno lajanje, neprimerno osebje, prevrnjene posode za hrano in vodo, vonj iztrebkov, ki se meša z vonjem čistila in razkužila....neukročeni psi in divje, nepredvidljive mačke....
Po teh merilih se potem novo nastalo zavetišče za zapuščene živali v Horjulu ne bi smelo tako imenovati. Boksi v njem so namreč svetli, udobni, čisti.... in velikokrat prazni, saj se tamkajšnji začasni prebivalci podijo po ograjeni parceli ali sprehajajo po bližnjem gozdu. Obiskovalce ali morebitne posvojitelje pozdravijo z veselim laježem, polnim pričakovanja.
"Zavetišče" pa se pri vhodnih vratih v hišo ne konča... tako se jih v hiši nekaj preteguje na kavču v dnevni sobi, maček spi za škatlo z otroškimi igračkami, pravkar sterilizirana psička počiva na debeli in topli odejici ob pisalni mizi.... v kletki, ki stoji v kotu te dnevne sobe spijo mali pasji najdenčki in ob tem zadovoljno brundajo, saj so se še včeraj stiskali skupaj z malo mamico v kartonasti škatli, odloženi na nekem vrtu. Sredi zime.
V kopalnici so se tri pisane male mucice ugnezdile na kupu perila in te ob vstopu premerijo od nog do glave, potem pa počaaaaaaasi vstanejo, se prav ležerno pretegnejo, zagodrnjajo nečemu kar je še najbolj "mijav" podobno in ti zlezejo v naročje, če ne gre drugače, kar po hlačnici navzgor. Izza omare zgroženo kuka muc, ki je še včeraj begal okrog neke hiše in iskal kotiček zase. Je še malo divji, vendar po 5 minutah čohljanja v naročju vodje zavetišča Polone prede tako glasno, da preglasi brnenje pralnega stroja.
V kuhinji te pozdravijo stalni stanovalci te hiše, pomešani z začasnimi. Mahajo z repki in se veselijo življenja. Nekateri od njih spijo na posteljah članov družine.
Tisti, ki poznamo te razmere v živo, smo tole zavetišče poimenovali "Od pekla do raja", saj je to neka skupna značilnost vseh zapuščenih, zavrženih, poškodovanih, lačnih in prezeblih, ki jih je usoda prinesla sem. Večina jih pride res s samega dna (pekla), z eno tačko ali šapico na oni strani, potem pa jim primerna, strokovna in SRČNA oskrba vrnejo voljo do življenja, vrnejo zaupanje v njihov pogled, ter pripravijo na nov, primeren in zelo skrbno izbran dom. To je raj.
Ko odhajaš, pomisliš: "Končno, pa imamo pravo zavetišče" (ki to ni) in tuhtaš naprej..."Če se kdaj izgubim, upam, da me pripeljejo sem".
Katarina
