Neskončna praznina, bolečina, solze in obup.
Ni te več. Ni te več tu ob meni. Ob moji strani.
Tako zelo te pogrešam. Tako zelo mi manjkaš.
Rada bi zarila svoj obraz v tvojo skuštrano bučko, med tvoja žametna ušeska.
Še enkrat bi se rada utopila v tvojih vedno sijočih se učkih.
Še zadnjič bi te rada stisnila, objela in nikoli več izpustila.
Aška moja, oprosti mi.
Oprosti, ker sem dopustila bolezni, da je zmagala.
Da je v krvavi bitki premagala največjo in najpogumnješo borko kar sem jih kdaj poznala..
...tebe.
Za mene boš vedno šampijonka. Moja mala zmagovalka.
Vedno si bila. Celo v Evropi.
A danes sva skupaj predali boj.
Prepozno je bilo..Prepzno za vse.
Prepozno za naju.
Najina sreča je prišla do konca. Končala se je na najbolj žalosten način.
A vendar mi je lažje.
Lažje ker vem, da zate sedaj ni več bolečin.
Ni več injekcij in ni več tablet.
Neskončnih infuzij in vsega umetnega, kar te je zadrževalo ob meni.
Kričim.
Boli. Boli tako, da me duši.
Srce mi krvavi, telo mi pretresajo krči...utapljam se v solzah in dušim v bolečini..
Zakaj?
Zazrem se v nebo.
Tam nekje si.
Obdana z malimi zvezdicami.
In tista najlepša in najsvetlejša med njimi si zagotovo ti.
Vem, da te ne zebe. In vem, da ti je lepo.
Hvala ti za vse trenutke in vsakega posebaj s katerimi si oplemenitila in obogatila moje življenje.
Najini dnevi so bili kot sanje.
Tako zelo popolni, kot si bila tudi ti sama.
življenje s teboj ob svoji strani je dobilo nov smisel in nov pomen.
Sreča in nasmeh sta postala del mojega vsakdana.
Vse se je zdelo premagljivo in nič ni bilo pretežko.
Pogrešam te.
S pogledom te iščem. Čutim tvojo bližino..a ostajam sama.
A nosim te globoko v svojem srcu, ..
...v vsaki drobni misli vsakega slehernega trenutka.
V vsakem utripu mojega srca, v vsakem pogledu in dejanju...
..v vsakem sončnem žarku, v vsaki dežni kaplji, ob vsakem šelestenju listja..
Neskončno te imam rada in neskončno sem ponosna nate mala moja.
Vse do neba in nazaj...
Za vedno tvoja!
Morda se boš nekoč ozrl in spoznal, da so bile velike...
