Glede tega je pa tako, punce. Tudi sama sem že večkrat dobila te iste reklame in vsakokrat so romale v koš, ker pač ne verjamem v čudeže, vsaj take ne, ki so obljubljeni vsakemu in ne le meni 
. Potem pa je mami začel matrati firbec in tako sta se kaj kmalu oglasila pri nas gospod in gospa z velikim kovčkom. Sicer malo preplašena, ker ju moja dva kužka nista sprejela prav nič prijazno 
, mucek jo je pa tudi hitro popihal, čeprav je sicer zelo korajžen in se ne boji nikogar. Njima seveda to ni bilo všeč, nista bila prestrašena, bolj v zadregi. In imela sta tudi dober razlog,
. Po dobre pol ure še vedno nista povedala zakaj se v bistvu gre, kaj prodajata, kot bi se bala. Ampak sem jima jaz že razvezala jezik (seveda na lep način - nasmeh res dela čudeže ). Končno sta previdno potegnila iz črnega kovčka odejo in jo razgrnila po mizi. Kar okamenela sem, ko sem jo zagledala. Če ne bi bila pobrita, bi mi vse dlake šle pokonci 
. Odeja je bila iz mačjega krzna 
. Ne da se opisati gnusa, ki sem ga občutila ob pogledu na odejo, še večjega na oba prasca za mizo, ki sta razlagala mamici, koliko muck pobijejo za eno odejo, ki stane ( to je bilo 2 leti nazaj ), 170.000 sit 
. In te mucke gojijo pri nas. Ubijejo, je premila beseda za to, kar z njimi počnejo. Mucki so živi, ko iz njih vlečejo kožo, kajti, če bi jih prej ubili, krzno ne bi bilo več tako lepo. "Izgubi sijaj", sta rekla. Na srečo ali bolje rečeno na žalost, nimamo doma orožja, ker v tistem trenutku bi jima z nepopisnim veseljem namenila par krogel. Še z večjim pa bi ju odrla. Res nisem agresivna, še nikoli nisem koga nadrla, kaj šele udarila, a tako golazen pa bi brez obžalovanja iztrebila iz obličja zemlje . Tako sem ju pa lahko le nagnala iz stanovanja.
Tudi pri nas ni nič drugače kot na Kitajskem. Razlika je le v tem, da se to ne dogaja vsem na očeh, ampak na skrivaj. Tako si lažje zatiskamo oči pred resnico, da pri nas se pa to ne dogaja...
