Jaz sem navdušena nad konji že od malih nog. Pravzaprav me je navdušil star ata, ki je bil kovač, tako da smo imeli doma vedno konja v kovačnici... Sem kot majhna pikolina vstajala že ob 6 zjutraj in takoj šibala v kovačnico k atu, kjer sem morala obvezno sedet konju na hrbtu ko je bil le ta v obdelavi. Pa vsi okoliški furmani so me poznali, ker so morali obvezno me počakat pred hišo, če so šli kam blizu na furo, ker sem jaz morala obvezno sedeti zraven in držati vajeti.
No ko sem bila malo starejša, sem šla v "jahalno šolo" ne tisto tapravo ampak k družinkemu prijatelju, ki je imel prekrasnega črnega lipicana in me je naučil vseh osnov jahanja. Ker sem imela tudi prijateljice navdušene nad konji smo se tudi parkrat opravili na teren z konji in sem uživala kot nora. Sedaj pa nisem bila v sedlu že kar lep čas, ker nikoli ne najdem časa za to. Saj vem da pomankanje časa ni noben izgovor, ampak zihr bom še kdaj na konjskem hrbtu uživala v naravi.