Ali je za debelost kriv naš družbeno-socialni položaj?
Zdrava živila, še posebej sadje in zelenjava iz biološke pridelave, so zelo draga. Ukvarjanje s športom in s tem nižje tveganje za debelost pa vse bolj postaja privilegij bogatejših. Tako nekateri med ključne družbeno-socialne razloge za debelost štejejo ekonomski položaj posameznika. Vendar osebno menim, da so ti argumenti nekoliko pretirani. Na srečo obstaja še cela vrsta domala brezplačnih športov, kot so tek, pohodništvo, kolesarjenje (ni nujno, da imate zadnji model tekaških čevljev ali kolesa). Prav tako lahko z domačim obrokom, ki ga skuhamo zvečer in naslednji dan preprosto pogrejemo, nadomestimo del konzervirane oz. zamrznjene hrane, ki običajno vsebuje veliko aditivov in skritih kalorij. Osveščanje o pomenu in možnostih zdrave, pravilne prehrane za preprečevanje debelosti je tu ključnega pomena.
Debelost ni le zdravstveni problem (npr. tveganje za srčno-žilna obolenja, razvoj sladkorne bolezni tipa II) in družbeni problem (npr. manjša produktivnost, absentizem, večja umrljivost), ampak predvsem huda osebna stiska (nizka samopodoba, zasmehovanje, šikaniranje). Nedavna raziskava javnega mnenja Eurobarometer je pokazala, da je videz zelo pomemben dejavnik diskriminacije in da so debeli ljudje pogoste žrtve diskriminacije.
Psiho-socialni razlogi za debelost
Da bi lahko povsem razumeli, zakaj se pri neki osebi razvije motnja prehranjevanja, ki vodi v debelost (ali njen antipod anoreksijo), se moramo ozreti v prva leta otroštva (t.i. oralna razvojna faza) in v odnos, ki ga vzpostavita dojenček in mati oz. tista oseba, ki dojenčka hrani. Hranjenje, ki ga spremlja nežnost, ljubkovanje in poteka v rednih časovnih odsekih v mirnem okolju, je za otroka pozitivno doživetje, ki ga pričakuje z veseljem. Ni nujno, da je to materina dojka. Občutek sitosti mu predstavlja primaren občutek varnosti, zaupanja in sprejetosti, ljubezni. Obratno pa neredno hranjenje, grobost, različne osebe, ki hranijo, za otroka predstavlja stres in negotovost. Ti negativni občutki se ponotranjijo in lahko v dobi odraščanja ali še kasneje izbruhnejo v obliki motenj hranjenja.
Starši tudi kasneje v dobršni meri krojijo odnos otroka do hrane in prehranjevanja. O tem, kakšno škodo nam z ideali vitkosti delajo mediji, pa kdaj drugič. Pomembna je doslednost. Mati, ki bo otroka prepričevala, da je zajtrk dober, sama pa bo stoje popila le kavo, zagotovo ne uči s svojim zgledom. Prav tako mati, ki je ves čas na dietah, odraščajočim otrokom, predvsem deklicam sporoča, da je hrana nekaj slabega. Če starši ne vztrajajo pri svoji odločitvi, na primer "Dokler vsega ne poješ, ne dobiš sladice!", bo sporočilo ambivalentno. Pomembno je, da se otrok nauči, da je obrok sam po sebi dober in koristen, sladkarije pa so dodatna nagrada za njegovo pridnost. Vendar pretirano odrekanje želenih, čeprav nezdravih sladkarij ni konstruktivno. To še kako vedo tisti, ki so kdaj hujšali s stradanjem. Telo si to zapomni in pozneje vso zaužito hrano skladišči.
Nasvet
Za vse, ki se spopadate z debelostjo, imamo preprost in dobro znan nasvet: spremenite svoj življenjski slog s čim več gibanja, jejte zdravo, uravnoteženo prehrano, razporejeno v pet manjših obrokov dnevno. Če same niste dovolj močne in vztrajne, se obrnite na kakšno od ženskih svetovalnic in organiziranih skupin hujšanja pod zdravniškim nadzorom. Predvsem pa ne pričakujte takojšnih rezultatov, sicer boste razočarane in naslednji poskus vzpostavljanja normalne teže bo še težji. Pri hujšanju še kako velja rek "Brez muje se še čevelj ne obuje!".
Spremenite odnos do hrane in prehranjevanja. Razmislite, kako se počutite ob tem, ko jeste. Ali vam hrana tekne? Ali ob njej uživate ali trpite zaradi slabe vesti? Ko jeste, naj bo to edino opravilo. Obrok si vedno postrezite na mizi. Zraven ne listajte revij, ne glejte televizije, pustite telefon v drugem prostoru. Okušajte jedi in se veselite okusa. Z mislimi bodite pri svojem krožniku, saj boste le tako začutili, kaj vam signalizira vaš želodec. Zaključimo z mislijo, da ljubezen do samih sebe oz. do telesa resnično gre skozi želodec.
madeira*
Kiely, super povedano!
Kiely
Jaz bi nekaj dodala, da ...
Pretirano hranjenje (ki vodi v debelost) je negativna oblika samopomoči. Ljudje to uporabljajo kot ``mehanizem za spopad´´s čustvi, katerih ne morejo sprejeti oz. se z njimi ne znajo spoprijeti na bolj pozitiven način. Nekateri za to uporabljajo droge, drugi pa pač hrano. In to je zagotovo motnja hranjenja, saj zraven spada še nizka samopodoba, nespečnost, depresivnost, .... Večina razlogov za debelost je zagotovo psihičnih. S hrano obsesivna mati je le eden od milijon razlogov, ...
Taki ljudje ne bi smeli hujšati oz. se osredotočati na to. Ok, sliši se grozno, vem. Ampak urediti morajo svojo odnos do sebe, pozdraviti depresijo, se nehati zaničevati, pobrskati po spominu in sebi, kaj jih tako muči, da izrabljajo hrano kot drogo, ... predvsem pa sprejeti sebe kot so. In ko to storijo, začnejo sebe ceniti in se zato negovati z zdravo hrano ter aktivnotjo, temu pa telo avtomatično sledi in se zdravi.
Jo pa jasno uvrčam med motnje hranjenja, čeprav je odvisno koliko je čustveno pogojena. Recimo sindromna ali monogena debelost nimata s čustvi prav nič.
ps: mi je všeč, da so na PLju takšni članki. 5ka.
Saska1
Meni je članek zelo všeč, ker se osredotoča na bolj čustveno problematiko debelosti, ki je prav gotovo zelo velik faktor.
Vendar se (poudarjam, da meni osebno) zdi morda nekoliko neumestno uvrščati debelost med motnje hranjenja. Debelost jaz smatram kot posledico prekomernega hranjenja (tudi motenj kot kompulzivno prenajedanje).
Je pa tudi res, da je v zadnji kalsifikaciji duševnih motenj DSM-IV vključeno poleg anoreksije in bulimije tudi kompulzivno prenajedanje (ta klasifikacija pa je iz leta 1994 - se pa načrtuje nova izdaja leta 2012, kjer bo zraven uvrščena še ortoreksija oz. obsedenost z zdravim prehranjevanjem, glede vključenosti debelosti pa trenutno tečejo burne debate). S tem želim samo povedati, da je recimo kompulzivno prenajedanje že dolgo let poznano v strokovni javnosti, medtem ko se na sploh o tem govori malo.
Veronika13
Resnično super članek!
Malo premalo sicer piše, kam se lahko obrnemo, vendar je razlog zato verjetno, da se lahko obrnemo na zelo malo institucij. Predvsem zato, ker je problem psihološkega izvora (se ga ne znamo lotiti) in tudi ker ga nihče ne jemlje resno. Jaz osebno si ne predstavljam, da bi šla k naši vaški zdravnici in dobila kakršnokoli pomoč. Dobila bi le en v celofan zavit 'manj žri' in samoplačniški recept za prav drage in nezdrave shujševalne tablete.
Tanja
Končno! Totalno sita sem tega, da če se piše o motnjah hranjenja, se piše le o anorejksiji ipd. - kot da se namerno odvrača pozornost od dejanskega problema sodobnega časa, to je debelosti. Mislim, da številke (% predebelih) povedo vse.