V bistvu mislim, da se na medicino, vsaj na splošno sploh ne da priti brez gimnazije. Tudi maturitetni tečaj nisem prepričana če zadostuje (čeprav po logiki bi moral). Samo meni se sploh ne tako zdi slabo, da so bodoči zdravniki lahko le gimnazijci, vseeno mislim da gimnazija da še najbolj splošno izobrazbo in da na gimnaziji v splošnem pridobiš boljše učne navade kot pa na poklicnih šolah. Pa čisto nič ne podcenjujem katerekoli poklicne šole, učne navade so vendarle še v največji meri stvar posameznika, ampak mislim da gimnazija (če malo posplošim) zahteva od dijakov več učenja.
Vsekakor v obeh primerih tvojega zanimanja bi jaz osebno izbrala gimnazijo.
Drugače pa ne vem če si pa študija čisto realno predstavljaš ... Sploh tega dermatološkega
Dermatolog zdravi kožne bolezni, je čisto "tapravi" zdravnik in se ne ukvarja s kozmetiko, ampak z zdravljenjem bolezni. Npr. kožne spremembe, razne bradavice, ekcemi, kožne okužbe (glivične, bakterijske, virusne), luskavice, opekline, avtoimunske bolezni ... Samo tako da si malo predstavljaš. Večina dermatologov ne ve prav dosti o kozmetičnih izdelkih in ne vedo dovolj o negi kože nasploh, ker se tega enostavno ne učijo. Če te zanima tako zdravljenje kot nega kože pa je to zate dobra izbira. Poteka pa tako, da 6 let študiraš medicino, nato se specializiraš za dermatologijo, si 4 leta specializant, nato postaneš doktor dermatologije.
V primeru da te zanima samo nega kože, pa je na fakulteti za farmacijo še dokaj svež študijski program: kozmetologija, tam se pa ukvarjajo s kozmetičnimi sestavinami in izdelki za nego kože
Stomatologija (to je tisto kar si napisala zobozdravstvo
) pa poteka tako, da si prve dve leti študija v bistvu študent medicine. Kar pomeni da se šele po dveh letnikih medicine usmeriš v bolj "zobno" smer. Prav tako traja 6 let, če se ne motim.
V bistvu gre v obeh primerih za študij medicine, ki je eden najdaljših in najbolj zahtevnih (po količini učenja in najbrž še čem ...), poklic pa zna biti zelo naporen in čustveno zahteven, poleg tega pa je zelo odgovoren. Je pa žal tako, da, vsaj pri nas, v obeh poklicih 90% časa ne ukvarjaš z nego oz. lepšanjem ljudi, ampak zdravljenjem bolezni. Zato te prosim, da preden se usmeriš v kakšno tako smer, dobro premisli v kaj se spuščaš in nikar ne sili v študij medicine samo zato ker boš imela visoke ocene, ampak le če te bo res zelo zanimal. Sicer ti ne bo v užitek niti študij, niti poklic