Objavljeno: 7. avg 2004 20:05
Objavljeno na straneh Društva za zaščito živali Ljubljana
Poglejte na tole stran, če po živalce ne bo nihče prišel, bodo uspavane...
http://www.siol.net/novice/galerije.asp?funcName=18
03-08-2004
žIVIM, KER SO MI POMAGALI!
Sedaj, ko je vse hudo za mano, bi vam rad povedal svojo mačjo zgodbo. Predvsem pa bi se rad ZAHVALIL dobrim ljudem na KLINIKI MEDICOVET v Kranju, ki so mi povrnili še zadnje od mojih devetih mačjih življenj. Ja, prav zares je bilo zadnje!
Sredi lanske zime sem po treh mesecih tavanja in lakote čisto obupal in v zimskem popoldnevu zaspal na mrzlih tleh pred veliko stavbo, med avtomobili in mnogimi ljudmi. Moje telo ni imelo več moči, da bi si poiskal hrano, niti volje, da bi se zavlekel kam na toplo. Ranjena tačka me je bolela in v pljučih mi je čudno piskalo. Zbudil me je šele dotik roke, za katero sem vedel, da mi hoče samo dobro. Bili so ljudje, ki so vedeli, da noči, v kateri je začelo snežiti, ne bi preživel. Še povsem omotičnega so me pripeljali na veterinarsko kliniko in tam se je naenkrat okoli mene začelo zbirati cel kup prijaznih ljudi. Celega so me pregledali, me prepričali da sem pojedel celo neke grenke tablete, mi
očistili rano na tački in umili moj umazano siv kožušček. Neverjetno je bilo, kako je bolečina hitro popuščala. Ko sem pojedel še cel kup briketov in se pošteno napil, sem zaspal. V njihovih očeh pa sem videl začudenje, kako mi je sploh uspelo preživeti. Sem vam že omenil, da sem popolnoma gluh? Po dolgih mesecih sem bil spet enkrat sit in počutil sem se varnega. Kaj se bo zgodilo z mano mi je bilo vseeno, vedel pa sem, da je najhuje mimo. Medtem, ko sem napol sanjal, so prijazni ljudje na kliniki, ki jo vsi kličejo ?Pri Cepudru?, poklicali mojo zdajšnjo skrbnico, ki je zmogla reči le: ?Ja kakšen pa si?, ko me e zagledala. Kasneje sem izvedel, da ji pravijo ?aktivistka? društva za zaščito živali Ljubljana. Ko me je odnesla v avto, mi je bilo povsem vseeno, kam me pelje. Spal sem še kakšen teden in se zbudil le, ko sem bil lačen. Niso me zanimale niti druge živali, ki so me začudeno opazovale. Šele zdaj vem, da sem izgledal grozno. Bolan, shujšan, ranjen. Sprašujem se, kaj bi bilo z mano, če se ne bi v srce zasmilil veterinarjem.
Danes vem, da je ta moja skrbnica prav prijazno bije, ki se je zaljubilo vame in
ki skrbi, da sem postal spet ponosen, zdrav mačkon. Vsaj enkrat na leto me
odpelje na to isto kliniko, kjer srečam stare prijatelje, ki so mi ob njeni pomoči pomagali preživeti. Sedaj že vem, da je mnogo ljudi pomagalo pri mojem okrevanju. Od tistih, ki so me pripeljali na kliniko, tistih, ki so društvu prispevali denar, da so plačali moje zdravljenje, skrbnice, ki me zdajle boža po kožuščku, predvsem pa čudoviti ljudje na kliniki Medicovet, ki so povezali zame vse te dobre ljudi in s tem odločili, da živim!
Da si me boste lažje predstavljali, pa naj vam pokažem dve slikici iz svojega albuma. Prva je le nekaj dni po tem, ko so me našli (Priznam, izgledam grozno!).
Na drugi pa sem danes. Zadovoljen in zdrav mačkon s povsem svojim domom in ogromno prijatelji!
Vam pa polagam na srce: NE OBRNITE SE STRAN, KO BOSTE ZAGLEDALI žIVAL, KI POTREBUJE POMOČ. Včasih je dovolj le, da pokličete koga od vseh teh mojih prijateljev in mogoče je lahko to začetek še ene prelepe zgodbe o življenju!
Bellina!
Zdaj pa še beseda ali dve skrbnice...če se obračate stran, ker se bojite, da bo
žival, ki potrebuje vašo pomoč ostala pri vas, vam zagotavljamo, da se to ne bo
zgodilo. Če nam lahko pomagate z začasno namestitvijo, toliko bolje, sicer pa bomo zagotovo našli koga, ki bo za žival lahko poskrbel do oddaje novemu
lastniku. Samo to vas prosimo, da nas pokličete, ko boste opazili koga, čigar
konec bi bil brez vašega klica neizbežen. Naj vam ne bo vseeno.
0
0
...imela sem oboje, sam trenutno, pa si jih ne morem privoščit
..Če js ne morem, bo pa on mel...Sj je navajen, k smo mel tuk že žvali doma da je joj...aja pa še jih mamo...
