Zadnje čase kar pogosto razmišljam kako je še dadanašnji svet krivičen do ( nekaterih ) otrok.
Recimo v Somaliji otroci množično umirajo ker v sedanjem času izobilja nihče ne more priskrbeti pol litra voda na dan in 30 dkg neke hrane in osnovnega zdravstva. Vsi samo vzdihujemo ob pogledu na stradajoče otroke, nekateri damo kdaj pa kdaj kakšne prispevke, nasplošno pa svet sedi na kupu denarja in odvržene hrane. Ste že kdaj mogoče tako za šalo s kakšno palčko malo pobezali v mravljišče, ste opazili kako so vse mravlje ki so se seznanile s tem dejanjem takoj vse pustile iz "rok" in takoj šle na kraj nesreče v pomoč? Mislim, da bi se lahko kaj naučili od njih. Včasih kakšna mravljišča stojijo in se nadgrajujejo po desetljetja in največkrat je za njihom propad kriv prav človek. Mi pa nič, pomoč, konkretna, uspešna le kaj je to, le kaj bi potem mediji imeli za poročati, če ne bi bilo krutosti, nesreč in umiranja.
Res otroci so tako nemočni, izkorišča se jih lahko kjerkoli in kadarkoli. Tudi v razvitem svetu. Se odloča namesto njih in se jim kruto začrta ali pa vsaj zaznamuje njihova življenska pot ne da bi jih sploh kdo kaj vprašal. Odloča se v njihovem zelo ranem otroštvu; v kaj mora verovati, v kaj se bo izšolal, kaj ga naj bi v življenju izpopolnjevalo in potem se še čudimo le zakaj niso naši otroci srečni. Zakaj je vedno več depresije med otroci, zakaj so njihovi cilji previsoki ( le kdo jim je vcepil v glavo te cilje?) in še in še. Otroci naj bodo popolni, vse to kar mi nismo.
Skratka taka razmišljanja mi gredo zadnje čase po glavi. Včasih sem prav jezna nase zakaj se sploh s tem ukvarjam, zakaj pustim, da mi to pokvari dneve, ampak potem pridem do zaključka da taka pač sem in si ne morem kaj dolgo zatiskati oči in ušesa.
Se opravičujem vsem, ki bodo to mogoče prebrali za moje tečnarjenje.
(To se nanaša predvsem na ljubezen 
)
(uf, o čem ne razmišljam?!)
