Malo OT (moje razmišljanje) in *spoilerji*:
Pred kratkim je znanka razlagala o tem filmu in od takrat se bojujem sama s seboj, če naj film gledam.
Danes sem se po prebranih ocenah odločila, da ga ne bom gledala.
Kar se tiče grozljivk, nasilja, krvavih prizorov itd., lahko marsikaj prenesem. Irréversible sem pogledala, čeprav me prizor posilstva še sedaj (po nekaj letih) boli. Vendar pa so stvari, ki me čustveno tako pretresejo in ostanejo zapečene v mojih možganih, da jih enostavno ne želim spustiti s svojo dušo. Obglavljanje med oralnim posiljevanjem, degradacija žensk, posiljevanje nosečnic in novorojenčkov, incest in nekrofilija v grozljivo realnem detajlu so nekatere od teh stvari.
Moram reči, da sem presenečena, da je film tako dobro sprejet v javnosti, saj je vsebinsko na ravni bolnega snuff porniča (oz. to je). Ne glede na to, da naj bi bil film metafora za trpljenje ljudi med vojno, se mi zdi, da je režiser bolj ciljal na šokantnost in uveljavljanje svojega imena s premikanjem mej dobrega okusa in v tem oziru pravzaprav ni naredil nič novega ali blazno inventivnega. Za prikazovanje posilstva in umorov pač ne potrebuješ blaznega poguma... Veliko težje je narediti dober oz. popularen film, če se nad njim ne zgražajo množice. There is no such thing as bad publicity.
Ne glede na to, da vem, da se na svetu dogajajo bolne in grozne stvari (pedofilija, umori, zlorabe vseh vrst), si jih ne želim videti. Ne, ker bi zanikala njihov obstoj, ampak ravno obratno, ker vem, da so prekleto resnične. Če bi si ogledala film, bi verjetno še leta razmišljala o (pravih) posiljenih dojenčkih, samo da bi namesto neprijetnega občutka in bežnih domišljenih prizorov v glavi videla ta film.
Da me ne bo kdo narobe razumel - nisem za cenzuro ali omejevanje prikazovanja. Želim pa si, da bi ljudje svojo energijo, kreativnost, čas in denar vložili v dela, ki pripomorejo k boljšemu svetu, namesto da prikazujejo gnojno jamo človeštva. Ne glede na to, če ta res obstaja.
Poročam
Predvsem s spodaj citiranim.
: 
