Hmm...sem stara 21, v 22. letu torej, študentka 2. letnika, planiram doštudirat v roku 2 let, razen, če se kaj fejst zalomi v roku 3 let. Torej bom tax stara nekje 24-25 let, preden si nabavim avto (da, prav ste prebrale, nismo premožni in mi pač starša ne moreta privoščiti svojega avta, kar je morda redkost za nekatere dandanes), kje je šele stanovanje in vse ostalo. Fant je leto starejši in prav tako bo doštudiral nekje tako kot jaz čez nekje 3-4 leta...torej..srečna sem lahko, da si bom lahko kaj ustavrila do 30. leta, kar je moja največja želja.
Mislim, da je otrok velika obveznost, poglejte samo koliko pleničke stanejo, da ne govorim o dragih otroških cotkah in obutvi. Poleg tega pridejo poleg še mesečni stroški in hrana, za kaj takega moraš res garat dandanes, razen, če ti veze priskrbijo dobro plačano delo, torej nekje nad 800 € mesečno, kar se morda kateremu zdi mala malca.
Življenje je težko ampak mislim, da se vse da z ljubeznijo, vztrajnostjo in podporo bližnjih. In nekje na tej temi sem prebrala češ ljubezen in bla bla ne reši vsega. A ni otrok sad ljubezni??? Zakaj bi pa se 2 odločila za naraščaj, če ne iz ljubezni? Zato, da lahk rečeš, mam otrokaž? Naši starši so ravno zaradi ljubezni nosili težke križe, da so si ustvarili kar imajo, nekateri so pač lahko uživali bolj lagodno življenje. Nismo revni, nismo bogati, imamo malo, živimo skromno življenje, imamo pa se radi in vse se da rešit če le hočeš. LP