Pregovor pravi: Ne moremo biti vsi popolni in psihologi pravijo, da to morda ni tako slaba stvar. Ne le, da perfekcionisti skozi napetost in zaskrbljenost ogrožajo svoje zdravje, temveč s svojimi zahtevami uničujejo tudi življenja ljudi okoli sebe.
Za primer lahko služi kuharski mojster Gordon Ramsay, ki je jezo stresel na znane osebe, ko jih je v živo pred televizijskimi kamerami učil kuharskih veščin, pa niso uspeli zadostiti njegovim kriterijem. Veliko učencev je padlo v jok, verjetno pa se je tudi njemu samemu zvišal pritisk.
Tri vrste perfekcionistov
Nekateri znanstveniki mislijo, da bi moral biti perfekcionizem obravnavan kot zdravstveno stanje, skupaj z drugimi vedenjskimi motnjami. Kanadski profesor psihologije Gordon Flett z Univerze Toronto York je identificiral tri vrste perfekcionistov: nase orientirane (to so tisti, ki pričakujejo popolnost od samih sebe), orientirane na druge (zahtevajo popolnost od drugih ljudi) in družbeno odrejene prefekcioniste (to so tisti, ki mislijo, da drugi pričakujejo popolnost od njih).
Profesor Flett je napravil lestvico in vprašalnik, s katerima izmeri stopnjo in tip perfekcionizma. Pravi, da perfekcionisti ne samo sledijo neresnično visokim standardom, temveč o sebi in drugih mislijo, da ne zadoščajo visokim standardom. Po njegovem mnenju so perfekcionisti vztrajni, natančni in dobro organizirani ljudje z visoko postavljenimi cilji.
Perfekcionisti se razlikujejo v obnašanju: nekateri si prizadevajo zamolčati svojo nepopolnost, drugi si poskušajo ustvariti podobo popolnosti. Vsi pa imajo skupne izjemno visoke standarde zase in za druge, pravi Flett.
Za primer lahko služi angleški ragbi zvezdnik Jonny Wilkinson, ki trenira vsak dan v letu, med svetovnim prvenstvom v ragbiju pa je priznal, da potrebuje več počitka.
Je perfekcionizem bolezen?
Profesor Flett trdi, da so določene oblike perfekcionizma lahko povezane z osebo, ki ima čustvene ali fizične probleme, ali pa težave s partnerjem. Sem sodijo depresija, motnje s prehranjevanjem, zakonski prepiri in celo samomor.
Perfekcionizem uradno ni prepoznan kot psihiatrična motnja. Kljub temu pa bi ekstremne oblike perfekcionizma morale biti obravnavane kot bolezni, meni Flett, ki tudi pravi, da je perfekcionizem očiten že pri štiriletnih otrocih.
V eksperimentu leta 1994 so bila tridesetim štiri in petletnikom zastavljena vprašanja, ki so se nanašala na perfekcionizem. Med drugimi je bilo tudi vprašanje Kako bi si ti želel biti popoln? Dali so jim tudi računalniško nalogo, ki pa je bila le prevara in ni bila rešljiva.
Po besedah profesorja Fletta so otroci z visokim nivojem perfekcionizma kazali večje znake skrajne nadloge kot sta velika jeza in bojazen.
Šef prefekcionist
Penelope Johnson, britanska psihologinja, pravi, da perfekcionizem bazira na nerealističnem pogledu na življenje. Mislim, da je del splošne stresne težave, perfekcionist pa je zelo nervozen človek. Raje bi se lotila stresa kot celote kot samo perfekcionizma, meni Dr. Johnsonova, ki dodaja, da je težko delati za šefa perfekcionista, saj ima nerealna in nespametna pričakovanja od zaposlenih.
Pravi, da se je najbolje spoprijeti s takim šefom tako, da se ga vpraša, če so njegove zahteve res smiselne in se pogaja z njim ne da bi postali nervozni ali vznemirjeni.
Spremeniti razmišljanje
Profesor Stephen Palmer z londonske univerze pravi, da se perfekcionistom lahko pomaga: Pripeljem jih do tega, da vidijo prednosti in slabosti svojega obnašanja. Morajo spoznati svoje razmišljanje in kje se motijo. Pomagamo jim spremeniti obnašanje in jih naredimo bolj prilagodljive.
Palmer nasprotuje ideji, da bi perfekcionizem označili kot bolezen: Takoj, ko bi ga proglasili za motnjo, bi ljudje začeli misliti, da ne morejo spremeniti svoje osebnosti. Veliko raje bi se osredotočil na njihovo razmišljanje, ne pa na osebnost. S spremembo razmišljanja se bo spremenilo njihovo obnašanje. (BBC)
!
, Planet pa redno spremljam in mi je super, da sproti kaj res poučnega preberem.
