Jaz sem se pa nečesa domislil. Ko začutiš, da postajaš lačen in ko trebušček zakruli, si daš eno "extra" mejo in ta je, da od tistega trenutka dlje počakaš s hrano še eno uro, potem pa poješ toliko, da trebušček ne kruli več. Samo ne smeš preveč se najeti potem. Kaj pravite na to?
Pač to sem opazil v srednji šoli pri meni. Denarja je itak vedno primanjkovalo, tako da takrat, ko sem bil zelo lačen in mi je že krulilo, da je celi razred to slišal, nisem mel kaj drugega, kot počekati na konec pouka, ko sem odšel domov in se pošteno najedel (ker nisem imel denarja za malico). Opazil pa sem, da ko mi je že res krulilo in ko nisem imel še uro ali dve za jesti, se je kruljenje končalo (očitno se je želodec skrčil) in lakota je minila. Govorim iz lastnih izkuše, nikakor pa ni to prijetno, ponavljam nikakor ni lakota bila prijetna. Zaradi tega pa se mi zdi, da se tudi nikoli ne bom mogel kosati s tistimi, ki nekaj pojejo in se jim že pozna.
Zdaj je pa ura že 10:25 in bi najraje pojedel filanega piščanca (na zlato zapečenega) in zraven še pečeni krompir, pa kakšno nadevano jabolko z mleto orehovo filo z medom in še kakšno korenje zraven (seveda v eni veliki posodi vse skupaj pečeno).
JOoj, pozabil sem jesti. Adijo dekleta, jaz pa ne grem hujšat, ker to kar samo od sebe gre dol, ampak se grem probat nabasat
Sej enkrat bodo še najine slikice tle gor (če mi bo moja pustila).
p.s. copata pa nisem