Pomagajmo našim otrokom
Kdo ima lahko mene rad?
Ko so se prostovoljci Zveze prijateljev mladine te dni v projektu Nikoli sam za otroke
pogovarjali z osnovnošolci o bližajočih se počitnicah, je devetošolec Peter
dejal, da se jih boji. Najprej zato, ker bo skupaj s sestro, ki ima 13 let, več
kot dva meseca preživel z duševno bolno mamo, ki ne nadzoruje svojih izpadov.
In nato zato, ker se vsake počitnice selijo v drug kraj. In gotovo se bodo tudi
letos. Izgublja stik z vrstniki, sošolci, prijatelji. Še nikoli v življenju ni
bil na počitnicah pa tudi v šoli v naravi, na morju ne. Mama nima denarja za
to.
Piše: Nika Vistoropski
V Sloveniji naj bi živelo 200.000 revnih ljudi. Najverjetneje je številka še veliko višja,
če upoštevamo dejstvo, da je mnoge sram revščine in o njej seveda odprto ne
govorijo, pomoči ne prosijo. A kjer je ljubezen v družini in vsaj nekaj hrane
na mizi, lahko otroci odrastejo v pokončne in zadovoljne posameznike. Kaj pa
tisti, ki doma trpijo in so nekajdnevne počitnice njihov edini beg v »normalo«,
ki je sicer ne poznajo? Pogosto slišimo, da nam je v Sloveniji lepo. Res nam
je. Smo dokaj bogata država, mesta so čista, po cestah se vozijo dobri
avtomobili, berači so skriti. A že od nekdaj je veljalo, da se za štirimi
stenami pripovedujejo najgrozovitejše zgodbe. Med bogatimi in revnimi. Jih je
veliko, jih je malo? Ni pomembno. So! In tistim bitjem, ki si ne morejo
pomagati sami, lahko s skupnim trudom ponudimo okus po ljubezni, ki jo bodo nosili v
sebi, dokler ne bodo dovolj veliki/močni/pogumni/»primerni« za pomoč države, da
odidejo v novo življenje.
OPREMLJANJE ZA ŽIVLJENJE
Te dni poslušamo o različnih akcijah zbiranja sredstev za počitnice otrok. Zveza
prijateljev mladine, Rdeči križ, morda še kdo. Sredstva zbirajo zato, da jim
omogočijo, kar jim pripada: organiziran prosti čas, krepitev zdravja, druženje
z vrstniki, dejavnosti, predvsem pa varnost, sprejetost, spodbude in
razumevanje. Veliko otrok potrebuje med poletnimi počitnicami, ko se končna
dnevna rutina šole, odmik od doma. Vsaj za sedem, deset dni ali več. Letovanja
organizirata ZPM in RK, ki desetletja kakovostno skrbita za organiziran prosti
čas otrok, za nepozabne počitnice ob morju in v hribih. V čudovitem, predvsem
pa strpnem druženju z vrstniki ter ob preverjenih spremljevalcih počnejo
natanko tisto, kar otroci potrebujejo in kar jih opremlja za življenje. To so
odkrivanje in razvijanje talentov, krepitev motorike in zdravja, sprostitev od
obveznosti, vzgoja za samospoštovanje in spoštovanje, oprema in negovanje
pozitivnih vrednot. Z enim stavkom bi lahko dejali, da jih kar najlepše,
najbolj humano opremljajo za zdrav razvoj in kakovostno življenje. Pa še
marsikaj drugega. Mag. Franc Hočevar, svetovalec predsednika države za zdravstveno
in socialno varstvo ter humanitarna vprašanja, pove, da imajo otroci radi
urejeno preživljanje prostega časa: »Med počitnicami v njim neznanem okolju
odkrijejo veliko uporabnih rešitev. Srečajo ljudi, ki jih še ne poznajo.
Počitnice so priložnost, da se izognemo stereotipom, in zelo pomembno je, da
imajo dobre mentorje, spremljevalce, vodnike.« »Nikoli jih ne zmanjka,«
odgovori Anita Ogulin, sekretarka Zveze prijateljev mladine, na vprašanje, od
kod so vodniki na letovanjih. »Mladih, pripadnih, odprtih, polnih znanja,
strpnih, dobrovoljnih ljudi, ki imajo tudi sami izkušnje z naših letovanj,
taborov, izletov. Precej pa je tudi takih, ki so z nami doživeli prve izkušnje
varnosti, sprejetosti, spodbud in priznanj. Veliko je študentov, veliko čudovitih
ljudi različnih strok (zdravniki, učitelji, profesorji, medicinske sestre,
pedagogi, psihologi, socialni delavci, tudi naravoslovnih in drugih
družboslovnih poklicev). Spremljevalce seveda vselej ustrezno opremljamo z
dodatnim znanjem, jih prej vključujemo v projekte, kjer lahko tudi sami
preverijo odnos do otrok, mladih ljudi. Ja, prav ponosni smo na to, da so
otrokom pravi vzorniki, prijatelji, zaupniki, mentorji, mame in očetje.« Pa
vendar z akcijo Pomežik soncu Zveze prijateljev mladine in z drugimi humanitarnimi
akcijami nikoli ne zberejo dovolj sredstev, da bi vsem tako zelo odmika in
spodbud potrebnim otrokom omogočili počitniška doživetja ob morju, hribih, na
potovanjih.
285 EVROV ZADOVOLJSTVA
Na Zvezi prijateljev mladine so nam povedali, da stane 11-dnevno letovanje za enega
otroka 285 evrov. Cena vključuje polni penzion (pet obrokov hrane na dan,
neomejena količina tekočin, sadja ...), program, vzgojno
spremstvo otrok, medicinsko spremstvo, zdravila, sanitetni material, športne in
druge rekvizite, zavarovanje, avtobusni prevoz do počitniške baze in nazaj ter
organizacijo letovanja. Ob tem se pojavijo skeptiki, ki se sprašujejo, zakaj
otroci sploh potrebujejo morje, in trdijo, da jim ni treba tja, da bi se imeli
lepo, češ da smo tudi sicer lahko srečni in si pred domačim pragom naredimo
prijeten dan. Kot že rečeno, tam, kjer je doma ljubezen, tudi revščina ni tako
»usodna«, a pogosto so počitnice za te otroke edini zalet za prihodnost, kjer
ni ne tepeža, ne zlorabe, ne grdih besed. Zakaj toliko denarja, ko pa so lahko
navadni aranžmaji iz katalogov cenejši? »Letujejo otroci bogatih, revnih
staršev, otroci, ki so zaznamovani z vzgojno zanemarjenostjo, trpinčenjem, tudi
zlorabami. Vsi so otroci, vsi so naši. In v naših programih so vsi enaki,« pove
Ogulinova. »Je pa res, da se strahovito razlikujejo tako po vedenju kot opremi,
ki jo imajo s seboj. Otroci revnih staršev premorejo komajda kako majčko,
brisačko, spodnje perilo za dan ali dva največ. In zanje poskrbimo. Diskretno. V
domovih imamo nova oblačilca in obutev zanje, zobno ščetko, da jih lahko
opremimo takoj, ko pridejo v našo počitniško bazo. In vse to nato odnesejo s
seboj domov. Če pa otroka poznamo že od prej, za vse poskrbimo, še ko je doma.
Seveda so revni pogosteje bolni, zato je kar precejšen izdatek tudi pri
zdravilih.«
SE SPLOH SPLAČA?
Mnogi se prav tako vprašajo, ali je sploh pametno dati otroku okus po lepem, kajti
vrnitev v grdo bo toliko groznejša. In še večja skrajnost: ali se sploh splača
ukvarjati z njimi, če pa vemo, da otroci ponavljajo vzorce staršev ter da z
groznimi starši tudi sami ne postanejo nič prida. Takšno razmišljanje je zelo
napačno! »Kako zelo pomembno je, da otrok vsaj nekje dobi 'doživljajsko' pomoč.
Med vrstniki, med vsemi nami se počuti varnega, sprejetega, osvobojenega stisk
in strahov,« pove Ogulinova. »Začuti drugačno življenje od tistega, ki ga pozna.
Enajst dni ali več je čas, ko lahko vzorce odnosov skupine in okolja letovišča
povzame, ker mu je lepo. Vrne se v svoje primarno okolje, toda še preden se vrne,
nam nekaj dni pred odhodom z vedenjem ali glasno sporoča - nočem več domov.
Tedaj vključimo vse naše znanje in ga pripravimo, da mora iti, hkrati pa mu
ponudimo možnosti srečevanja, ko se vrne. Damo mu telefonsko številko, nato ga
vključujemo v naše programe in postane naš. Vsako leto posebej, vsaj za deset
dni.«
Statistika, ki je eno samo življenje, pripoveduje, da od deset do petnajst odstotkov otrok,
ki so imeli strahovito ogrožajoče družinsko okolje, a so počitnice, čas po
pouku ali konce tednov preživeli lepo, v življenju stopi na pot navzgor.
Ogulinova poudari: »Ostanejo naši in na to smo ponosni. Seveda pa nam je
strahovito žal vseh tistih, ki tega ne zmorejo, ker so preveč zaznamovani in
imajo premalo strokovne pomoči.«
Počitnice lahko torej bistveno izboljšajo trenutne razmere, ob njih pa otroci dobijo
pozitivno izkušnjo, in čeprav je kratkotrajna, jim da temelje, nov zagon, s
katerim iščejo dodatno moč za reševanje problemov. »Veliko otrok, ki se
vključijo v program, prvič v življenju vidi morje. Okušajo ga, ali je res slano
ali to piše le v knjigah; neverjetno se razživijo,« začne pripovedovati mag.
Hočevar. »Nam, ki živimo v drugem okolju, se zdi to malo poceni prepričevanje,
a ko spoznate strukturo in odnose, se lahko zgrozite. Da, nekateri menijo, da
je bolje otrokom ne dati okusa po normalnem življenju. A to ni prav! Tako imajo
vsaj najmanjšo priložnost, da spoznajo drugačne razmere. Otrok ni pomanjšan
odrasli, je zelo specifično bitje in je od sebe sposoben dati bistveno več, kot
si mislimo.«
NA NEJCA JE POZABIL TUDI
Deklica po imenu Jasmina je dejala, da bi najraje kar ušla, njen nenehno pijani oče
pretepa vso družino. Njo in tri mlajše brate. Mama, ki je vselej prva tepena,
stresa svojo živčnost nanje. Ko je pouk, je vsaj sedem ur od doma. Pa Petrček -
mačeha ga, ko očeta ni doma, zaklepa iz stanovanja in otrok tava in se izgublja
po ulicah mesta. Marjetka bo vse počitnice negovala bolno mamico, saj očka vse
dni dela, sestra pa se je poročila v tujino. Na Nejca je pozabil tudi bog,
pravi. Nikomur ni mar zanj, starši klošarijo, on skrbi za mlajšega bratca.
Zgodbe otrok - rane odraslih. Najintenzivnejše so prav med počitnicami, ko ni šole,
kamor sicer otroci ne hodijo le k pouku. Marsikdaj in marsikdo gre tudi v svoj
azil miru. Med počitnicami bodo dva meseca in pol prepuščeni vsak svoji usodi.
»Ti otroci so v podoživljanju, vsrkavanju dosti intenzivnejši kot ' drugi,«
pove Hočevar. »Življenje sprejemajo na višjo potenco. Tudi priložnost, da gredo
v morje, doživljajo polno. Kar naprej čofotajo v njem. Nenehno bi govorili z
vodniki in mentorji, kajti podhranjeni so v komunikaciji, v odzivnosti. Včasih
rečemo, da postanejo lepljivi, vendar so samo prvič dobili priložnost in jo
hočejo izkoristiti do konca. Seveda se nekateri tudi zaprejo, težko stopijo iz
lupine, a že po nekaj dneh so popolnoma drugačni. V desetih dneh se zredijo,
jejo, so veseli, razburjeni, dobijo občutek, da jih ima lahko nekdo rad.« In
potem nočejo domov.
ZAKAJ MORAM DOMOV?
Kako odgovoriti malčku, ki po koncu počitnic vpraša, zakaj mora domov? Mora iti, a
noče. Otroci iz kritičnih družin začnejo zadnje dni pogosto močiti posteljo, se
oklepajo vodnikov, Ogulinova pa je pred leti pripovedovala o fantu, ki se je
dan pred odhodom skril. Našli so ga na klopci, sedečega ob paru. Želel je biti
njun otrok, samo da mu ne bi bilo treba domov.
»Najprej je treba vedeti, da veliko in preveč primerov trpečih otrok ostane prikritih,«
pove Anita Ogulin. »Pravimo: za zaprtimi vrati. Okolje ne zazna ali noče
zaznati njihovega sporočila. Nato lahko mimo govorimo o postopkih, ki trajajo,
trajajo. In tretje, otroci poznajo samo en vzorec življenja. Dobro, mi ga
opremimo še z drugim. Mnogi stopijo na drugo pot, ko se zavedo, tisto, ki smo
jo pomagali zgraditi skupaj z njimi. Vsi pa ne zmorejo, ker je prvotni vzorec
tako zelo ukoreninjen in tako sprejemljiv, da ga v odrasli dobi nadaljujejo.
Sicer pa zakonodaja ni prijazna do otrok, ki trpijo. Morda bodo novi zakon,
družinska sodišča in vse aktivnosti, s katerimi poskušamo zagotoviti spoštovanje
otrokovih pravic, vendarle prinesli iskrico upanja za male žrtve vzgojnega
zanemarjanja, trpinčenja in zlorab. Toda če hočemo korenito pomagati otrokom,
se moramo lotiti družinskega okolja. Začeti moramo pri sebi. Vzgoja ne more
potekati z besedami, z dejanji pa lahko.«
TEMU DROBIŽKU POMAGAMO Ml
Zelo aktivni organizaciji, ki sta letos zbirali denar, sta bili Rdeči križ (RK) z
akcijo Peljimo jih na morje (plavalo bo 500 otrok) ter Zveza prijateljev
mladine Slovenije (ZPMS) s kampanjo Pomežik soncu (povsem brezplačno bo uživalo
počitnice 230 mladih). Z RK večinoma potujejo otroci z zdravstvenimi težavami
in iz revnejših socialnih okolij, medtem ko se ZPM osredotoča tudi na otroke,
revne in nerevne, za katere počitnice pomenijo vsaj malo ljubezni v njihovem
kratkem življenju, beg iz krznih razmer. Anita Caruso, sekretarka Rdečega križa
in pobudnica akcije Pomežik soncu, meni, da vsaka pozitivna izkušnja, ki jo
otrok pridobi na letovanju, predvsem če letuje z vrstniki, plemeniti in
socializira: »Predstavljajte si, da otroci pridejo jeseni v šolo, vsi govorijo
o morju, samo en drobižek v kotu ne, ker ni imel priložnosti iti. No, temu
drobižku pomagamo mi.«
Če bi želeli izpolniti vse realne potrebe po omogočanju počitnic otrokom, bi se
morali problema lotiti bolj sistematično, in ne vsega prepuščati entuziazmu
posameznikov. RK in ZPM ne pridobivata od države pomoči za letovanje; sicer
lahko kandidirata na razpisu Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), a zgolj
za tiste otroke, ki imajo zdravstveno anamnezo. Na ZZZS so nam povedali, da
imajo v skladu z določili 52. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja
otroci in šolarji, ki so večkrat hospitalizirani ali pogosteje bolni, pravico
do letovanja v organizirani in strokovno vodeni zdravstveni koloniji. ZZZS
določi letni program, v katerem opredeli število udeležencev in višino
sredstev, ki jih nameni za sofinanciranje stroškov letovanja. Pri načrtovanju
števila otrok in šolarjev za zdravstveno letovanje v letu 2008 smo izhajali iz
lanskega plana. Leta 2008 načrtujemo počitnice za 8594 otrok in šolarjev, kar
za 14-dnevno bivanje obsega skupaj 120.316 dni. Cena dneva letovanja, ki jo
ZZZS sofinancira, znaša 16,35 evra na dan. Za štirinajstdnevno bivanje enega
otroka so sredstva sofinanciranja ZZS 29 evrov. Celotna vrednost programa
zdravstvenega letovanja otrok ZZZS znaša 1.967.940 evrov.
Z ROKO V ROKI NA MORJE
ZPM in RK omogočita s humanitarnimi programi počitnice približno tisoč otrokom na leto. Akcija ZPM Pomežik soncu ima že desetletno zgodovino. »Doslej jih je z njo
letovalo že več kot 6000, v glavnem s prispevki posameznikov po pet, deset,
dvajset evrov,« pove mag. Hočevar. »Tako se razširja zavest solidarnosti in
pomoči. Vse dobre pobude so dale civilne iniciative, in ne država. Država za ta
namen ne daje denarja, razen za že omenjene zdravstvene primere. Neposrednih
virov za počitnice pa ni.« Besede vlade o socialni blaginji v Sloveniji so
spodbudne. Dobro nam gre, pravijo. Naj to kdo pove še vsem otrokom, ki bodo, če
ne pomagamo, poletne počitnice spet preživeli - ponižani in razžaljeni. Da, v
naši lepi prijetni zeleni Sloveniji.
