Zelo dober članek:
SODOBNI POGLEDI NA SPANJE DOJENČKOV IN MALČKOV
Mojca Vozel
Kdaj ste včeraj zaspali, ob osmih, desetih, ob polnoči? Kolikokrat ste
se ponoči zbudili? Že nekaj mesecev ali morda celo nekaj let ponoči
vstajate, da poskrbite za potrebe zbujajočega se otroka? Občutite to
kot stres, se vam zdi krivično, ne vidite načinov, kako bi si pomagali?
Ali okolica meni, da to ni normalno in da bi vaš otrok že moral noč
prespati brez zbujanja? Kaj pa o tem menite vi in vaš/a partner/ka? Ali
družinsko spanje kljub utrujenosti uspete prilagoditi tako, da čim manj
vstajate in čim laže prebrodite »nočna dežurstva«? Morda se sprašujete,
kdaj neki bo vaš otrok znal spati sam, kot slišite pri drugih starših.
Morda skušate uporabiti različne »preizkušene metode« učenja spanja, o
katerih pišejo knjige in govorijo drugi starši, morda pa le
potrpežljivo čakate, kdaj bo vaš otrok zmogel narediti ta razvojni
korak.
Za začetek naj vam zagotovim, da z družino, katere
dojenček ali malček ne zna, ne more ali noče spati sam, ni nič narobe.
Mnogi vam bodo dopovedovali nasprotno. Laže vam bo, če boste razumeli
vzroke za mojo prvo trditev in razloge, zakaj prihaja do družbenih
pritiskov na to, da bi popravili »neustrezno« spanje otrok.
Moderni »spalni model« razvite družbe
Spanje s prekinitvami je eden najnapornejših spremljevalcev materinstva
in očetovstva, ki se začne (vsaj za mater) običajno že v nosečnosti. Po
porodu se pogosto stopnjuje in lahko traja vse prvo leto ali bistveno
dlje. Napor za starše ni le fizičen; mnogi bi ga zmogli brez stresa, če
ne bi bilo močnih in vztrajnih psihičnih pritiskov, ki jih v imenu
družbeno-kulturnih norm izvajajo ljudje v njihovi okolici. Zdravstveni
delavci, strokovnjaki, ki jim starši zaupajo, pa tudi sorodniki,
prijatelji in znanci staršem neposredno ali posredno narekujejo merila,
kaj je normalno in pričakovano spalno vedenje njunega otroka.
Moderni »spalni model«, ki se je, poudarimo, razvil le v t. i. zahodni
razviti družbi, od čim manjšh dojenčkov in njihovih staršev pričakuje
čim prejšnjo samostojnost otroka. Opišimo ga lahko z nekaj tipičnimi
zapovedmi:
1. Tako kot odrasli tudi dojenčki potrebujejo dober, trden in čim manj moten nočni spanec.
2. Dojenčka je treba »odlagati«, da se čim prej nauči samostojno (za)spati, brez pomoči.
3. Že za majhne dojenčke je dobro, da spijo vso noč; ne motimo jih, da tega ne zapravimo.
4. Dojenček, ki je starejši od šestih mesecev, gotovo ne potrebuje nočnega hranjenja.
5. Starejši dojenček naj ponoči ne dobi mleka, kajti tako bo spoznal, da se ne splača zbujati.
6. Starejšega dojenčka, ki se ponoči zbuja, je treba naučiti, da bo znal spati sam.
7. Nočno dojenje/hranjenje starejšega dojenčka je razvajanje, ki otroku ne more koristiti.
8. Nočno dojenje malčka ovira njegov zdrav spanec in je lahko celo psihično škodljivo.
9. Otroka, ki se je zbujal zaradi zobenja/bolezni ipd., čim prej spet odvadimo zbujanja.
10. Starši ne bi smeli dopuščati, da dojenčki in malčki ponoči odraslim kratijo spanje.
Družbena pričakovanja so eno, vzorci spanja, ki jih je domislila narava
in ki jih zmore vaš dojenček, pa so lahko povsem v nasprotju s temi
zapovedmi. Zanje, zanimivo, pravzaprav ni prepričljivih znanstvenih
dokazov. Če vprašate po argumentih, boste največkrat dobili le nejasne
utemeljitve ali začudene poglede. Ker so take prakse v uporabi le nekaj
desetletij, pa niti njihove posledice niso dovolj dobro znanstveno
raziskane.
Od kod izvirajo miti in napačna pričakovanja o spanju
Večinoma izvirajo iz nerealnih pričakovanj in nepoznavanja biološkega
razvoja naše vrste. Poglejmo si nekaj glavnih napačnih predpostavk.
Vzemimo najprej medgeneracijsko primerjavo, ki kaže, zakaj nam staršem
morda manjka spanca, pa za to niso krivi naši otroci. Kdaj menite, da
so legli k počitku naši stari starši ali njihovi starši, ko še ni bilo
elektrike ali ko je bil življenjski ritem bolj umirjen? Bistveno bolj
zgodaj kot mi danes. Zaradi električne napeljave mnogim odraslim
primanjkuje spanja. Spat odidemo, ko je belega dne že davno konec. To
nekako zmoremo, dokler nas ne »doleti« starševstvo. Skrb za dojenčka
ali malčka, ki ponoči ne spi tako trdno in v enem kosu, kot to zmoremo
odrasli, nas lahko hitro potisne prek roba.
Drugo napačno
pričakovanje je, da dojenčki večino časa spijo, se hranijo in spet
spijo, posebej prve tedne in mesece. To ni res! Večina dojenčkov ima
veliko obdobij plitvega spanca in kratka ter redka obdobja globokega
spanca. Iz plitkega spanca se pogosto zbujajo, želijo našo bližino,
morda objem ali dojenje za umiritev, ob čemer jim mogoče vnovič uspe
zadremati. Ko je narava načrtovala svoj scenarij pretežnega dremanja
dojenčkov, je imela v mislih predvsem, da bi zavarovala še neutečen
ritem dihanja. Kadar je trdnega globokega spanca manj in možnosti za
zbujanje več, se zmanjša verjetnost, da bo pri dojenčku prišlo do
zastoja dihanja.
Zgodbe o spanju dojenčkov radi
prikrajamo starši sami. Kadar hote ali nehote olepšamo nočno dogajanje,
se v očeh drugih ljudi, ki imajo do nas (neredko strožja) pričakovanja,
pokažemo kot uspešnejši starši. Če mati trdi, da njen novorojenček spi
osem, deset ali celo dvanajst ur brez prekinitve, je seveda to lahko
tudi res. Vemo pa, da imajo tak vzorec spanja zelo redki novorojenčki.
Pri novorojenčkih, ki spijo dolge ure brez prekinitve, moramo biti
posebej pozorni, ali dobro napredujejo. Vzpostavitev dojenja prve tedne
praviloma zahteva vsaj 8-12 podojev v 24 urah, nemalokrat precej več,
kar je ob dolgih razmakih brez podoja težko izvedljivo. Veliko bolj
verjetno je, da se bo vaš dojenček podnevi in ponoči pogosto prebujal
in dojil; dojenčki imajo majhne želodčke, materino mleko pa se zlahka
in hitro prebavi (ne zastaja v črevesju, zaradi česar ga ne
obremenjuje, ne povzroča vnetij ipd..).
Še ena
predpostavka se pojavlja pri spanju dojenčkov, ki ne vzdrži. Doječa
mati pogosto sliši dvom, da njen dojenček ne zaspi, premalo spi ali se
prepogosto zbuja zato, ker ga ni dobro nahranila oz. ima premalo mleka
ali premalo kakovostno mleko. Uspešnost dojenja pa se ne meri s spanjem
otroka! Matere imamo znake, po katerih vemo, ali dojenček dobiva dovolj
mleka, in ti so nedovisni od vzorcev otrokovega spanja. Še več: pri
dojenčkih, ki spijo dolge ure, jih je težko prebuditi, se dojijo v
razmakih od tri do štiri ure ali redkeje, je skrb o primerni tvorbi
mleka in dobrem napredovanju dojenčka veliko bolj na mestu, kot če se
zdrav in aktiven dojenček doji zelo pogosto in s tem spodbuja dobro
tvorbo mleka. Nekakovostno, vodeno, premalo kalorično mleko – to so
miti, ki so v naši kulturi žal zelo zakoreninjeni; številne raziskave
so dokazale, da je mleko zdrave in primerno hranjene matere, tudi kadar
je bolj suhljata, vedno dovolj kakovostno za njenega dojenčka.
Mit o spanju in dojenju je tesno povezan z napačno domnevo, da se
morajo dojenčki izdatno podojiti, šele nato bodo zaspali. Tudi to ni
res! Dojenčki lahko spijo in so podhranjeni. In dojenčki lahko samo
odremajo večkrat na dan v materinem naročju, pa odlično napredujejo.
Dojenčki, ki se dobro dojijo, se podojijo pri enem podoju toliko, kot
njihov majhen želodček dopušča ali kot jim narekuje njihova trenutna
potreba. Ne bodo se nujno nahranili toliko, kot ocenjujemo odrasli ali
kot piše v priročnikih. Ali bodo po podoju zaspali? Morda bodo, morda
ne. In če se bodo po izdatnem podoju zbudili že čez nekaj minut? Tudi
to ne pomeni, da mati otroka ni dobro podojila.
Razčistimo še o eni dvoumni predpostavki – medicinski definiciji
»spanja vso noč«. Ta ne pomeni, kar misli večina staršev. Definicija
preporosto govori o sposobnosti, da otrok spi pet ur skupaj, četudi se
to spanje začne ob sedmih zvečer in konča ob polnoči. Nekateri dojenčki
lahko tak razmak prikažejo čez dan, ponoči pa se kar naprej zbujajo.
Tudi to je razložljivo – morda niso uspeli spremeniti ritma, ki so ga
imeli v materinem trebuhu. Mnogi dojenčki spijo v trebuhu podnevi, ko
se mamica premika in jih gibanje zaziblje v spanec, zvečer, ko mamica
leže, pa se trebuh začne premikati. Odrasli, ko se dojenček rodi in
ponoči veliko čuje, radi komentiramo, da je zamenjal noč za dan, v
resnici pa je majhnemu dojenčku prav vseeno za noč in dan in potrebuje
čas, da se vsaj približno prilagodi spanju drugih članov družine.
Vsak dojenček je drugačen. Spalne potrebe so individualne. Strokovnjaki
pa opažjo, da nekoliko daljša obdobja spanja zmorejo dojenčki okoli
starosti treh mesecev. Tedaj se mnogim ritem spanja vsaj delno uredi,
ni pa realno pričakovati, da bodo kmalu spali brez prekinitev. Zakaj je
tako, pojasnimo s pomočjo ugotovitev enega najpomembnejših
raziskovalcev na tem področju.
Raziskave, ki so zamajale teorije o redu in »učenju spanja«
Kaj je pravzaprav »zdravo« spanje dojenčkov in malčkov? O tem se že
vrsto let sprašuje tudi ameriški profesor antropologije James J.
McKenna. Če upoštevamo biološko in evolucijsko plat, je bližina
starševskih zvokov, vonjev, plinov, toplote in nočnega premikanja
natanko tisto, kar človeški mladič »pričakuje«, trdi McKenna in dodaja,
da so bili prav ti stimulusi zagotovo prisotni skozi celotno zgodovino
človekove evolucije. Človeški mladič se rodi z zgolj 25 odstotki
možganskega volumna odraslega človeka, ob rojstvu je nevrološko najmanj
razvit med primati in razvija se najbolj počasi. Pripravljen je na
prilagajanje, toda ni še prilagojen. V svoji zavzetosti, da bi ga čim
prej potisnili v neodvisnost, kar ni naravno, ampak, opozarja McKenna,
novodobna kulturna vrednota, včasih pozabljamo, da se dojenčki in
malčki biološko ne zmorejo spremeniti in prilagoditi tako hitro, kot se
lahko spreminjajo kulturni vzorci starševstva.
Spanje
otrok, ki so dolge ure socialno izolirani od staršev, predstavlja
povsem nov kulturni eksperiment, katerega biolških in psiholoških
posledic še nismo ovrednotili, je previden McKenna. Ta pojav je v
Evropi sicer malo manj prisoten kot v ZDA, kjer matere (morda tudi
zaradi zelo kratkih porodniških dopustov) pogosto zelo majhne dojenčke,
stare komaj nekaj tednov, po priporočilih strokovnjakov začno »učiti
spanja«, tako da jih položijo v posteljice v oddaljene sobe, zapro
vrata in se selektivno odzivajo, da bi se otrok čim prej prilagodil
spanju odraslih. Večina Američanov predpostavlja, da je samostojno
spanje »normalna«, najbolj zdrava in najbolj varna oblika otroškega
spanja. Psihologi v ZDA večinoma trdijo, da ta praksa spodbuja otrokovo
psihološko in družbeno neodvisnost. V zadnjem času pa raziskave take
domneve postavljajo pod velik vprašaj in naštevajo prednosti spanja
otrok v bližini staršev.
Skupno spanje otrok in mater je
značilno za našo vrsto in ga prakticira velika večina sodobnih
ljudstev, trdi profesor McKenna, ki je v svojih raziskavah preverjal,
kakšne so razlike v vedenju dojenčkov, ki spijo sami, in dojenčki, ki
spijo v skupni postelji z materjo. Dve pilotski študiji sta pokazali,
da se spanje, dihanje in vzorci zbujanja dojenčkov obeh skupin pomembno
razlikujejo. McKenna je izjemno veliko pripomogel k ocenjevanju in
razumevanju pojava smrti v zibelki; ocenjeval je namreč, ali bi skupno
spanje koristilo dojenčkom s povečanim tveganjem za sindrom nenadne
smrti v zibelki (SIDS; Sudden Infant Dead Sindrome). Pri tem sindromu
gre za nezmožnost otroka, da se ob dihalni stiski zbudi in spet
vzpostavi dihanje. McKennove študije kažejo, da mati in oče otroku, ki
spi blizu, s svojimi majhnimi dražljaji »pomagata« do delnega zbujanja,
pri otroku, ki spi sam v oddaljeni sobi, pa tega ni bilo opaziti.
Te raziskave, četudi niso dokončne, vsebujejo dovolj znanstvenih
informacij, na podlagi katerih bi morali ponovno premisliti o
dosedanjih uradnih priporočilih, kako in kje naj bi spali majhni
otroci. Premisliti bi morali, kaj je normativni vzorec spanja človeške
vrste in kakšne negativne učinke na otroke bi lahko imel novodobni
vzgojno-kulturni odmik od univerzalnega naravnega vzorca. McKenna
poziva k premisleku, ali niso vzrok na nočne »borbe« med starši in
majhnimi otroci (ti so eden največjih problemov tudi za pediatrično
stroko) posledica nerealnih starševskih pričakovanj, ne pa patološkega
vedenja dojenčkov in malčkov. »Morda bomo ugotovili, da za otroke
biološko ni dobro, da bi spali vso noč, da bi spali v izoliranem okolju
in samostojno tako zgodaj, kot si sodobni starši morda želimo, četudi
bi bilo to za nas zelo ugodno.« (McKenna, 1993)
Skupno spanje – da ali ne
O skupnem spanju se največkrat razpravlja, kot da gre za vse ali nič,
za spanje skupaj ali ločeno. Vprašanje se ponavadi glasi: »Ali naj
dojenček spi skupaj s starši?« Mnogi starši nad tem niso navdušeni, a
pravzaprav ne pomislijo, da gre za celo vrsto praks skupnega spanja in
da jim ni treba zavzeti stališča za ali proti. Dojenček lahko spi v
tesni bližini staršev tako, da spi:
- v košku, zibelki, posteljici tik ob postelji staršev
- v posteljici s spuščeno stranico, ki je priključena postelji staršev
- v skupni postelji s starši
- skupaj s staršem v ležalniku ali gugalniku
- naročju matere med dojenjem, po njem, …
- ob materi ali očetu na kavču
- v drugih okoliščinah in sobah, ki sicer niso namenjene spanju
Vse to so oblike skupnega spanja. Mogoče so najrazličnejše kombinacije;
ponoči lahko denimo kombiniramo uspavanje v naročju s spanjem v
otrokovi posteljici in kasneje spanjem v postelji staršev, pač odvisno
od tega, kako družina najbolje in najlaže prespi noč.
James McKenna pravi, da je način otroškega spanja kontinuum od skupne
postelje do točke, ko je kakršenkoli kontakt otroka s staršema
prekinjen, npr. pri spanju otroka za zaprtimi vrati oddaljene sobe.
Raziskave, ki jih je opravil, so dokazale, da je med starši in majhnimi
otroci tudi v zahodni razviti družbi več telesnega stika in načinov
skupnega spanja, kot pa so ga opisovali starši sami.
Sodobni starši pogosto uporabljajo tudi prenosne nadzorne naprave, ki
prenašajo otrokove zvoke in kompenzirajo zavestno prekinjeno čutno
bližino. Z biološko-evolucijskega gledišča je elektronska varuška zelo
nenavaden pojav, saj je obrnila zakon narave na glavo. Namesto, da
starši nadzorujemo zvoke otroka, številne razvojne študije kažejo, da
bi moralo biti obrnjeno – da bi starševski zvoki (dihanje, glasovi
idr.) koristili otroku. Otrokovo spanje, njegov srčni utrip, njegovo
dihanje in stopnje zbujanja, vse to je stimulirano z dražljaji, ki jih
oddajamo odrasli. Vse to smo verjetno pridobili v evoluciji, da bi se
kot vrsta kar najbolje prilagodili nevarnostim iz okolja (Chisholm,
1986). Najmanj, za kar bi morali poskrbeti, je to, da bi elektronske
varuške oddajale v obe smeri! (McKenna, 1993).
Upoštevaje
razvoj človeške vrste in našo daljno zgodovino (ta se meri v nekaj
milijonih let), v kateri je že zelo kratkotrajna ločenost dojenčka ali
majhnega otroka od staršev lahko pomenila gotovo smrt, bi morali v
sodobni razviti družbi kritično premisliti, zakaj dojenčki in majhni
otroci protestirajo, ko jih skušamo osamiti. Zelo verjetno je, da so se
na tak odziv razvojno prilagodili in da ne gre za socialno
neprilagojeno, neprimerno ali patološko vedenje. Majhni otroci, ki se
jim ob osamitvi »vključi« alarm, so verjetno evolucijsko bolje
oprmljeni za preživetje kot otroci, ki se sprijaznijo z osamelostjo.
Mogoče je tudi, da imajo nekateri otroci močneje izražene značajske in
čustvene potrebe in potrebujejo stik s starši bolj kot drugi otroci, ki
jim, kot pravi McKenna, »protestiranje spodleti«. Nedvomno je prvih več
kot drugih. Ker pa družbena pričakovanja niso usklajena s tem naravnim
načrtom in ker je socialno postalo zaželeno, da otrok ne protestira, so
v komunikaciji med starši in majhnimi otroci težave neizogibne.
Dve nezavedni šoli materinstva
Heidie Keller, nemška strokovnjakinja za majhne otroke, ki preučuje
vzgojne kulturne vzorce in njihov vpliv na otrokovo socialno vedenje,
duševnost in samopodobo, je leta 2004 sprožila eno najobsežnejših
študij v zgodovini primerjalne psihologije. V osmih državah (v Grčiji,
Kamerunu, Kitajski, Kostariki, Indiji, Mehiki, Nemčiji in ZDA) je 250
mater kameram prikazalo svoj tipični vsakdan s trimesečnim dojenčkom.
Izsledki so nadvse zanimivi (nekaj jih je v slovenščini povzela tudi
revija Geo, oktober 2007).
Matere iz Kameruna in Indije
ne govorijo veliko, ne s svojimi otroci, ne o njih. Redko jim pride na
misel, da bi se z njimi igrale ali da bi jih s predmeti, ki se jim reče
igračke, motivirale, da bi se igrali sami. Pozornost in ljubezen zanje
pomeni predvsem nenehno telesno bližino. Otroka, ki pride na svet v
podeželskem tradicionalnem okolju, v prvih mesecih in letih skoraj
nepretrgoma nosijo in pestujejo – na prsih matere, v naročju tet in
starih mater, na hrbtih sester. Tako je varen pred zlimi duhovi in se
lahko pri materi kadarkoli napije mleka. Ritualov, da bi dojenčka
zazibali v spanje, ne poznajo, prav tako ne točno določenih ur dojenja.
Otroci zadremuckajo, kadar in kjer jih je volja.
Da mnoge
evropske in ameriške matere vzamejo otroka v naročje šele, ko ta že
nekaj minut joka, da mu v roke raje potiskajo igračko in nadomestke,
kot da bi mu ponudile prsi in da tudi samo nekaj tednov stare dojenčke
zvečer položijo v njihove lastne posteljice ali celo v ločene sobe ter
pričakujejo, da bodo sami preživeli noč, po možnosti brez zbujanja, vse
to v očeh Indijk in Afričank meji na trpinčenje otrok. Ženske iz
Kameruna so se ob gledanju posnetkov nemških in grških mater resno
zamislile, koga iz vasi bi lahko poslale v Evropo, da bi tamkajšnjim
ženskam temeljito razložil, kako se pravilno ravna z majhnimi otroki.
Če vprašamo matere, obstaja seveda en sam odgovor, kateri način
ravnanja z otroki je pravi: njihov lastni. Vsi drugi si zaslužijo
oznake od »napačno« do »patološko«. Pri tem so Indijke prav tako
zagreto prepričane v svoj prav kot Evropejke.
Če
povprašamo strokovnjake, obstajata dve prevladujoči »starševski šoli«.
Individualistična, kjer matere z otrokom komunicirajo pretežno s
pogledi in govorom. Trdno so prepričane, kako pomembno je, da je lahko
otrok tudi sam, da se zna igrati in sam zaspati, zato dotike omejujejo
na minimum. Kolektivistična šola na drugi strani poudarja občutek za
skupnost, zato te matere otroke nenehno nosijo in z zibanjem spodbujajo
občutke za njihovo lastno telo. Razlike iz obeh nezavednih pedagoških
načrtov pa so osupljive. Kellerjeva je ugotovila, da se otroci, ki so
jih »razvajali« z nošenjem, dotikanjem, uspavanjem v naročju, dojenjem
po potrebi, zelo hitro postavijo na lastne noge – prej se znajo
samostojno premikati, kmalu potrebujejo manj neposredne pozornosti in
kažejo veliko višjo socialno kompetenco. Evropski in Ameriški otroci,
vzgojeni z malo dotiki, ob poudarjanju samostojnega spanja in hranjenja
po urnikih, v motoričnih spretnostih zaostajajo za vrstniki v Aziji,
boljši pa so v samozavedanju – če jim pridržimo ogledalo, se v njem
prepoznajo prej, prej začno govoriti kot otroci v Indiji, otroci v
Afriki pa so nekje vmes.
Kellerjeva meni, da vse matere
ravnajo pravzaprav povsem enako – po strategiji, ki je v njihovem
okolju pričakovana in za katero verjamejo, da bo imela za otroka v
njihovi družbi pozitivne posledice. Matere v Evropi in Ameriki si torej
želijo vzgojiti otroke, ki bodo čim prej postali čim bolj samostojni.
To je razumljivo, a ima tudi svojo ceno, meni Kellerjeva in utemeljuje,
da v Nemčiji še ni bilo generacije, ki bi bila tako dosledno vzgojena v
skladu z vrednotami osebne avtonomije kot sedanja. Strokovnjaki pa se
hkrati s tem srečujejo s čedalje večjim številom dojenčkom, ki kažejo
očitne znake stresa, veliko jočejo, slabo spijo in se slabo dojijo.
Ti otroci so zaželeni, načrtovani in ljubljeni, toda njihovi starši so
na robu obupa! Zdravniki jim govorijo, da bodo otroci tako vedenje
»prerasli sami od sebe«. Prav to je po mnenju Kellerjeve lahko usodno,
saj ravno naše najzgodnješe izkušnje odločajo, kako stabilni bomo kot
odrasli ljudje in kako samozavestno bomo komunicirali s svetom okoli
nas. »Kako mati in oče ravnata z otrokom prve mesece, je za njegovo
dobrobit odločilnejšega pomena, kot to, kako dolgo bo kasneje v tuji
oskrbi: Posamezniki, ki so morali kot dojenčki ves čas kompenzirati
pomanjkanje občutka varnosti, topline in dobrega telesnega počutja, v
kasnejših letih življenja napovprečno pogosto razvijejo resne motnje,
kot so depresije, anksioznosti in različne oblike odvisnosti,« navaja
Kellerjeva.
Ali starši sploh lahko kaj storimo za boljši spanec?
Kadar naš dojenček ne spi »po pravilih« moderne razvite družbe, imamo
lahko občutek, da ne ravnamo kot dobri starši, da je naša situacija
slaba in jo bo treba popravljati. Ko uvidimo, da je pogosto zbujanje
naravno in normalno, pa nas upravičeno lahko zaskrbi zase, kajti
razumevanje, da čudežnega recepta verjetno ni in da z otrokom ni nič
narobe, ne spremeni naše utrujenosti in občutka nemoči.
Je sploh kaj, kar lahko storimo za boljše spanje vse družine ali moramo
vdano čakati, da otrok zraste? Ni tako brezupno. Marsikaj lahko
storimo, ne da bi kljubovali naravi in zabredli v družinske spalne
»bitke«, ki nas bodo doddatno izčrpavale. Po tem, ko smo razumeli,
zakaj se večina dojenčkov zbuja, se lahko ravnamo po naslednjih
priporočilih:
1. Poskrbimo, da bo imel naš otrok dovolj
mleka čez dan – dovolj pogoste podoje (brez dodajanja večjih količin
vode, čaja in zamikanja podojev do »ure za dojenje«). Sicer utegne
ponoči nadoknaditi primanjkljaj.
2. Doječa mati naj se izogiba
poživilom (kava, pravi čaj, čokolada, kakav, prečiščeni beli
sladkor,…), kajti poživila prehajajo v mleko in lahko vplivajo na
otrokovo povečano aktivnost, razdražljivost in motnje spanja.
3.
Poskrbimo, da se bo dojenček počutil varnega in bo vedno v naši
bližini, tako da bo tudi on zaznaval nas, ne le mi njega, ne glede na
to, ali nam ustreza skupno spanje v isti postelji ali zgolj spanje v
neposredni čutni bližini.
4. Preverimo, da je otrok primerno
oblečen za temperaturo sobe, v kateri spi. Dojenčka enako hitro začne
zebsti in mu postane vroče, kajti njegova koža še težko uravnava
telesno temperaturo.
5. Če smo otroka uspavali v naročju in je že
povsem sproščen, na božanje se ne odziva (poskusimo ga pogladiti pod
bradico, po tilniku, za ušesom, po dlani), bradavica mu je pri dojenju
zdrsnila iz ust in je ne išče več, verjetno trdno spi in laže ga bomo
odložili, ne da bi se takoj zbudil.
6. Dojenčka, ki je med
spanjem nemiren in velikokrat opleta, nežno zavijemo v odejico, kajti
občutek suvanja ali brcanja v prazen prostor, ki ga v maternici ni
poznal, ga lahko zbudi ali tudi zelo prestraši.
7. Odzovimo se na
dojenčkove klice še preden se povsem zbudi. Ponoči je hiter odziv
najboljše jamstvo, da se dojenček ne bo zdramil, hotel igrati, nakar
morda dolgo ne bo hotel zaspati.
8. Ne verjemimo, da dojenček
izsiljuje in manipulira. Vedno joka z razlogom. Odzovimo se, preden
začne kričati. Morda ima močno potrebo po bližini in varnosti in ga
lahko pomiri le to, da ni več sam.
9. Bodimo prilagodljivi in
hkrati preizkušajmo, kako se odziva. Dojenčki so zelo različni:
nekatere je ponoči treba dvigniti, druge zibati, božati, nekatere na
kratko podojiti za uspavanje, druge dlje dojiti, nekatere previti,
druge pa s previjanjem, prižiganjem luči in govorjenjem povsem
zdramimo.
10. Gledanje na uro, štetje podojev in žalovanje za
spancem poslabšajo situacijo. Starši, ki tega ne počno, ki se
pravočasno odzivajo in nočne aktivnosti prilagodijo otrokom in sebi,
imajo pogosto občutek, da bolje spijo.
Če imate dojenčka
ali malčka, ki se ponoči pogosto zbuja, ki je morda bolj čustven,
potrebuje več telesnega stika in več pomoči pri uspavanju, vam bo morda
v olajšanje spoznanje, da so »recepti«, ki delujejo v drugih družinah
za vašega otroka lahko popolnoma napačni. Ni vam jih treba preizkušati,
če menite, da to ni za vas. Vsekakor pa bodite pomirjeni, da niste
slabi starši, če se vaš otrok zbuja in ne zna spati sam. Povedano še
drugače: Ker so spalni vzorci dojenčkov in majhnih otrok naučeni skozi
milijone let razvoja človeške vrste, starši nismo ne »krivi« za to, da
imamo nočne sovice, niti »zaslužni« za »spalne uspehe« otrok, ki zgodaj
prespijo vso noč. Nekateri zmotno menijo, da jih dobro spanje njihovega
otroka kvalificira kot uspešne starše. Očitki o razvajenosti otrok, ki
dlje časa ne zmorejo spati sami, pa kažejo na nevednost ali vsaj zelo
pomanjkljivo razumevanje človekovega razvoja v prvih letih življenja.
O učenju spanja in metodah izjokavanja
Glavna težava je torej komunikacijske narave – v medsebojnem
nerazumevanju in izhajanju iz različnih predpostavk, kaj dojenčki in
majhni otroci zmorejo in potrebujejo. Ker ni verjetno, da se bodo ta
stališča v naši družbi zelo kmalu poenotila, se morajo starši, ki imajo
nočne sovice, dobro opremiti z znanjem in pričakovati, da bodo dobili
nasvete, ki jih bodo morali kritično pretehtati, ali sodijo v njihovo
družino in njihov starševski slog.
Če o nasvetih o nočnem
starševstvu in otroškem spanju poslušate sorodnike in prijatelje ali
pogledate v najbolje prodajane priročnike o ravnanju z dojenčki in
malčki, boste zasledili veliko stališč, da je dojenčke in malčke
sprejemljivo puščati jokati. Nianse so večinoma le v tem, kako in
koliko časa je tak jok sprejemljiv. Nekateri, tudi iz vrst
strokovnjakov, ki jim starši zaupajo, zagovarjajo metode, da je treba
majhnega otroka naučiti spati vso noč tako, da se »izjoka« in ugotovi,
da se jok ne splača.
Raziskave so pokazale, da se v
telesu dojenčka, ki je prepuščen joku, izloča stresni hormon kortizol,
zaradi česar se dojenček veliko teže sprosti in še teže zaspi. Kljub
temu spoznanju se nasveti o učenju spanja z jokom ne umikajo ne iz
litrature ne iz prakse modernih razvitih družb (v drugih delih sveta
tega, kot smo ugotovili, ne prakticirajo). K sreči so modernim staršem
na voljo tudi drugačni pogledi strokovnjakov, ki izjokavanja ne
priporočajo. Trije ameriški pediatri so o tem jasno in javno povedali
svoje mnenje v odličnih knjigah o spanju. Kaj so povedali?
Prepuščanje otroka samemu sebi, tako da joka, zmanjšuje materino
samozavest in intuicijo, je prepričan William Sears, znani pediater in
oče osmih otrok, ki je skupaj s soprogo napisal številne knjižne
uspešnice za starše. V knjigi Nighttime Parenting (Nočno starševstvo)
Sears razlaga, da je neodzivanje na otrokov jok v nasprotju z materinim
nagonskim odzivanjem in če mati redno ravna proti temu, kar čuti, njena
intuicija nezavedno postaja čedalje šibkejša. Manj kot je mati
intuitivno »opremljena« za odzivanje na otrokove potrebe, manjše je
njeno zaupanje v primernost vseh svojih ravnanj. Manj kot si zaupa,
manj je verjetno, da so njeni odzivi v določenih situacijah primerni,
in manj uživa v materinstvu,« opisuje začarani krog nepovezanosti z
otrokom, pred katerim želi obvarovati matere, ki se (verjetno na tujo
pobudo ali zaradi privzgojenih predsodkov) preslabo odzivajo na klic
svojega otroka. Ko mati dopusti, da tuji nasveti prevzamejo nadzor nad
njenimi materinskimi čuti, sta z otrokom v nevarnosti, da se odtujita,
pravi Sears.
Pediater Paul Fleiss v knjigi Sweet Dreams
trdi, da so dojenčkove potrebe zelo preproste. Dojenček z jokom
komunicira svojo potrebo po dotiku, toplini, udobju, varnosti in
ljubezni, kar mu lahko zagotovijo le njegovi starši oz. najbližji.
Zakaj bi komu odrekli takšno preprosto človeško potrebo? Ali sta
ljubkovanje in nežna beseda res tako težki stvari, da ju ne bi mogli
ponuditi dojenčku, ki ju potrebuje? Fleiss verjame, da normalni in
čustveno stabilni starši ne bodo nikdar dovolili, da bi njihov otrok
prestajal »trening« učenja spanja, razen če se so bili močno zavedeni.
Obravnavati otroka kot žival, ki jo je treba natrenirati, je huda
napaka. Zelo malo vemo, kakšno dolgoročno škodo lahko s takim ravnanjem
povzročamo svojim otrokom, trdi Fleiss. Ko otrok v stiski ne uspe
prikicati nikogar, ni mogoče, da bi njegov jok ponehal zato, ker se je
naučil zaželenega in koristnega vedenja. Veliko verjetneje je, da je
odnehal in obupal nad starši. Če se to pogosto ponavlja, bo najbrž
otopel.
»Učenje spanja z jokom ni najhujša stvar, ki jo
lahko naredite svojemu otroku, vendar pa je daleč od tega, da bi bila
med najboljšimi,« pravi Jay Gordon v knjigi Good Nights (Lahke noči).
Nobenih raziskav ni bilo opravljenih, ki bi pokazale kratkoročne ali
dolgoročne učinke izjokavanja, obstajajo pa študije o učinkih, ko so
bili ločeni starši in mladiči drugih primatov. Te študije so pokazale,
pravi Gordon, da je hormonski stres tedaj lahko »enak ali večji kot
stres, povzročen s fizičnimi travmami«. Druge podobne študije
ugotavljajo, da ima situacija, ko je otrok izpostavljen stresni ločitvi
od staršev, lahko negativen učinek na njegov imunski sistem, torej na
zmanjšanje otrokove odpornosti. Čeprav je večina dojenčkov zelo odporna
in najbrž ne bo imela težav z odpornostjo zaradi izjokavanja, pa pri
občutljivejših dojenčkih v to ne moremo biti prepričani, navaja Gordon.
Pentleyeva, edina knjižna lastovka na slovenskem trgu
Na seznamu literature, ki jo priporoča La Leche League International,
so številne kakovostne knjige o starševstvu in spanju, ki omogočajo
vpogled v biološke in socialne značilnosti otroškega spanja in
priporočajo, kako lahko ravnamo, da bi izboljšali spanje vse družine,
ne da bi se morali zatekati k izjokavanju. Vsaka ima poseben slog in
različni starši lahko v njih najdejo različna ravnanja, ki bodo
ustrezala njim osebno in delovala v njihovih družinah.
V
slovenskem jeziku je taka literatura žal redka. Leta 2003 je izšel
predvod knjige Otroško spanje, brez joka v sanje, avtorice Elizabeth
Pantley. Pantleyeva je mati štirih otrok, avtorica številnih vzgojnih
priročnikov in voditeljica organizacije Better Beginnings (Boljši
začetki), sodeluje pa tudi z Williamom Searsom, utemeljiteljem
povezanega starševstva. Karmen Mlinar, nekdanja svetovalka pri LLL
Slovenija, je v recenziji ob izidu zapisala, da je »na slovenskem trgu
trenutno to edina knjiga, v kateri NE boste prebrali navodil v smislu
»pustite otroka jokati prvi dan pet minut, naslednji dan deset minut,
itd...« ali »s trdo roko in vztrajnostjo ga boste že naučili spati«.
Pantleyeva ves čas poudarja potrpežljiv in prijazen način uspavanja in
spodbuja starše k ustvarjanju razmer, ki dajejo otroku občutek
varnosti.
Knjiga Pantleyeve je posebej uporabna za
družine z večjimi dojenčki in malčki, ki imajo težave s spanjem.
Spoštuje tako otrokove kot starševske potrebe. Priporoča aktivno vlogo
staršev z opazovanjem otroka in z metodo majhnih korakov. Zlati pravili
Pantleyeve sta, da otroka ne pustimo jokati samega in da uvedemo
predvidljivo dnevno in večerno rutino. Korake do boljšega spanja
predstavi z več zornih kotov, pomaga oblikovati realistična
pričakovanja in ponuja različne rešitve (svetuje denimo, da si izdelate
družinski načrt spanja), ki ustrezajo različnim načinom starševstva. La
Leche League njen pristop podpira, zadržek izraža le v delu, kjer se
avtorica ne strinja z uspavanjem na materinih prsih. »Številne
znanstvene raziskave in izkušnje mnogih mater kažejo, da je uspavanje
pri prsih prav tako lahko ena zelo uspešnih metod uspavanja otroka,«
piše v recenziji Karmen Mlinar.
Še nekaj iz knjig o sladkih sanjah in lahkih nočeh
Poglejmo si še nekatera druga uporabna priporočila o otroškem spanju
pri že omenjenih treh pediatrih, Fleissu, Gordonu in Searsu.
Paul Fleiss (Sweet Dreams) spodbuja starše k sproščenosti, umirjanju in
ritualom. Poudarja zdravorazumsko in pogosto pozabljeno gibanje na
svežem zraku, zdravo hrano in omejeno izpostavljenost elektronskim
medijem. Dr. Fleiss nam priskrbi najenostavnejši in morda
najuporabnejši odgovor na vprašanje, koliko spanja naj bi imel otrok,
saj priporoči, da naj bi ga imel toliko, kolikor je le mogoče (kar naj
velja za vso družino)! Spanje je zanj element življenjskega sloga, ki
ga ni mogoče ločiti od prehrane, gibanja in drugih ravnanj, ki si jih
izberemo. Poudari, da mnogo t. i. težav s spanjem, o katerih poročajo
starši v povezavi z otroci, izvira iz nerealnih pričakovanj in mitov,
kako »bi otroci morali spati«. V knjigi razloži prednosti skupnega
spanja z otroki, poudari dosežke, do katerih se je pri sindromu nenadne
smrti v zibelki dokopal James McKenna, in pojasni, zakaj se je naša
družba v zadnjem času tako hudo nastrojila proti skupnemu spanju.
Seveda je treba upoštevati tudi pravila varnega skupnega spanja (glej
okvir spodaj). Postreže s konkretnimi nasveti, čeprav poudari, da gre
pri spanju otrok bolj za odnos in prepričanje o lastnem ravnanju, kot
da bi bilo mogoče spanje otrok prilagoditi spanju odraslih na hitro in
po instant receptih.
Tudi Jay Gordon in Maria Goodavage
(Good Nights) poudarjata delo antropologa McKenne. Gordon, ki je bil
prvi zdravnik in prvi moški, ki je pridobil naziv profesionalnega
laktacijskega svetovalca IBCLC (pediatrično prakso ima v Santa Monici v
ameriški državi Kaliforniji), je velik zagovornih skupnega spanja otrok
in staršev. Namesto grozljivih zgodb o dojenčkih, ki so umrli v
posteljah staršev, pripoveduje zgodbe dojenčkov, ki so prenehali
dihati, a jih je rešilo to, da so odrasli v njihovi neposredni bližini
to pravočasno zaznali. Gordon piše: »Nikoli ne priporočam ločenih sob
za starše in novorojenčke. Nikoli.« Seveda pa vsaka situacija ni vedno
primerna za skupno spanje in v nekaterih okoliščinah je lahko to tudi
neustrezno. Gordon predstavlja zabavne zgodbe znanih ljudi (mnogi od
njih so starši njegovih hollywoodskih pacientov), kjer družine spijo
skupaj. O tem govori zelo odkrito in ne zanemari dilem o domnevno
zanemarjeni spolnosti staršev. Navede seznam 10 naj prostorov, kjer se
starši najpogosteje ljubijo. Gordon trdi in to potrdi z znanstvenimi
izsledki, da otroci, ki pogosteje spijo s svojimi starši, nekega dne to
potrebo zagotovo prerastejo in znajo ter želijo spati sami.
Searsova Nighttime parenting pa je klasična knjiga o spanju otrok,
katere prevod bi si gotovo želeli tudi mnogi slovenski starši. Gre za
eno prvih alternativ priročnikom, ki promovirajo učenje spanja z jokom.
Sears jasno razloži, da so dojenčki ustvarjeni tako, da se ponoči
pogosto zbujajo, saj veliko več časa spijo v tako imenovani fazi REM
(plitvejši spanec, v katerem sanjamo), zaradi česar je verjetnejše, da
se bodo med spanjem večkrat zbujali. Še več – dojenčki za razliko od
odraslih začno spati v fazi REM, kar nam pomaga razložiti, zakaj se
neredko zbudijo le minuto za tem, ko smo jih speče odložili v posteljo.
Sears veliko pozornosti posveti tudi intenzivnim dojenčkom. Zanj je
nočno ravnanje z dojenčki in majhnimi otroci del širše starševske
filozofije, znane kot povezano starševstvo. Glavna ideja tega načina
je, da se oddalji tako od avtoritarnih metod vzgoje (kjer je otroku vse
določeno) kot od permisivnih metod (kjer otrok sme početi prav vse).
Vrednota povezanega starševstva je v tem, da starši, ki so v tesnem
odnosu s svojimi otroki, razvijejo posebno vez z njimi, zaradi česar
bolje predvidijo njihovo ravnanje, se bolj umirjeno odzivajo na
otrokove potrebe in jih z veliko manj truda in stresa vzgajajo in
usmerjajo v samozavestne osebe.
Nova oblika sproščenosti
Tudi z najboljšimi informacijami in kakovostno literaturo v roki je
seveda čisto mogoče, da starši ne moremo takoj premagati utrujenosti in
preprečiti pogostega nočnega zbujanja svojega otroka. Tedaj od drugih
ljudi najbolj potrebujemo razumevanje in toliko pomoči, kot jo lahko
dobimo, v sebi pa moramo najti čim več energije, potrpljenja in skušati
odkriti način spanja, ki bo najmanj stresen in utrujajoč za vso
družino. V pomoč nam je lahko pogovor z ljudmi, ki situacijo razumejo,
dodatno breme pa utegnejo biti nasveti, pospremljeni z dvomi v naše
starševske sposobnosti. Kadar sami poskrbimo za čim manj nočnih motenj,
smo manj ranljivi tudi za kritike in slabe nasvete.
Vrnimo se za konec k nemški raziskovalki Kellerjevi in trem ameriškim
pediatrom, ki trdijo, da je dojenčkom, ki jokajo, mogoče pomagati zelo
enostavno – vzamemo jih k sebi. To je naravno in pozitivno, čeprav
večina ljudi v naši kulturi tega ne želi sprejeti. Če se bomo, kot to
že tisočletja in mnogo dlje počno starši drugih kultur, tudi v Evropi
in ZDA svojih dojenčkov spet več dotikali ter manj programirano
načrtovali njihovo vsakodnevno rutino, bodo mora psihologi čez 20 do 30
let ugotavljali, meni Kellerjeva, da se je med ljudmi v tem delu sveta
razširila povsem nova oblika sproščenosti.
DODATEK:
Varnost pri skupnem spanju staršev in otrok
Starši, ki spijo s svojimi otroki, morajo upoštevati nekatera pomembna pravila:
- poskrbite, da je vzmetnica dovolj trdna in se dobro prilega okvirju postelje
- dojenček ne sme biti z odejo pokrit čez glavo
- nihče, ki spi z otrokom, ne bi smel uživati alkohola
- nihče, ki spi z otrokom, ne bi smel kaditi, uživati drog, jemati zdravil
- nevarno je, kadar je odrasla oseba, ki spi ob otroku, izjemno debela
- najbolje je, če lahko mlajši dojenček spi tik ob materi, kajti matere zelo dobro čutjo prisotnost dojenčka
- med starejšim otrokom in dojenčkom naj spi odrasla oseba
- uporabite lahko tudi zibelko ali posteljico, ki jo priklopite postelji staršev
- prepričajte se, da med posteljo in steno ni luknje, v katero bi se lahko ujel otrok
- postelja naj bo nizka, čim bolj zmanjšajte verjetnost padca
...
Se strinjam s tabo glede hrupa: moj brat, ki ima sicer posebne potrebe, boljše sliši kot mi, zato se je kot novorojenček in dojenček zbujal vsakič, ko smo kaj zaropotali, kaj glasneje rekli itd. Potem pa smo mu v sobo dali radio, ga naštimali na bolj tiho, in je lepo spal, mi smo pa lahko sesali, lahko nam je kaj padlo na tla... Še vedno spi z radijem 
