Ravno moji sestrični nikakor ne morem dopovedat, da stavki v stilu "Pojdi v svojo sobo", "Tega ne smeš delati", "To moraš pospraviti" ipd. smešno zvenijo, ko se pogovarja z otrokom. Še bolj smešno je pa to, da enako z otrokom govori tudi njen mož, z vsemi ostalimi pa uporablja takšno narečje, da ga komaj razumeš.
Poznam dva primera otrok, ki govorita "popolnoma" knjižno (kakor so ju pač starši naučili, ki pa seveda sami knjižne slovenščine ne obvladajo povsem pravilno). Eden izmed je fantov je v 2. razredu in se mu pogosto dogaja, ko skuša v vnemi nekaj povedati, da enostavno ne najde knjižnih besed, narečnih ustreznic pa ne pozna in zato kar utihne ali pa začne jecljati. Ko je bil star pet let in sem se pogovarjala z njim (v pogovornem jeziku seveda, nimam namreč izrazitega narečja), mi je on odgovarjal knjižno, da sem se počutila kot ena budala z zadnjega konca sveta. Tako ga je pač naučila mama, v vrtcu in šoli pa ni prevzel narečja. Morda še bo, ker ga ni prijetno poslušat.
Drugi fant pa je v 9. razredu in živi v vasi z izrazitim narečjem, tako da ga prijatelji neprestano zafrkavajo zaradi njegovega jezika. Ga je pa zelo težko poslušati, še posebej, ko občasno v knjižni jezik vnese kakšno res hudo narečno besedo. Se pa fanj zadnji dve kar trudi, da bi se približal jeziku svojim vrstnikom, čeprav mu bolj slabo uspeva.
Najbrž se starši sploh ne zavedajo, da pravzaprav s tem, ko govorijo knjižno, otroku ne prinašajo nič dobrega. Otrok se bo že naučil knjižnega jezika v šoli, med vrstniki pa naj govori v narečju. Saj narečja so nenazadnje navečje bogastvo vsakega jezika.