Jaz sem ravno zaradi tega zelo vesela, da sem krvna skupina A.
Nekako verjamem, da je nekaj na tem, ampak če bi ugotovila, da sem 0 (ker teoretično bi lahko bila, ker je tudi oče), se nikakor ne bi držala tega. Zdaj se pa delno izogibam stvari, ki niso priporočene zame.
In vedno bolj se poigravam z idejo vegetarijanstva. Ampak bolj iz moralnih razlogov, ker so mi sicer ribe in perutnina okusne. In čizburger iz McD.
Ta Kitajska študija, če smem pripomniti, se mi zdi zelo dobra kritika našega, zahodnjaškega življenjskega stila.
Ampak epistemološko sporno se mi zdi, da vzamemo eno determinanto zdravja (če se že pretvarjamo, da lahko razločimo posamezne determinante), to je prehrano, in rečemo, da bomo zdravi, če se bomo prehranjevali kot podeželski Kitajci. K njihovemu zdravju (če so zdravi) prispeva najbrž ogromno stvari in prehrana je samo ena od njih. V naš vsakdan je vpleteno toliko
junka (tudi v prenesenem pomenu), da je težko pričakovati izjemne rezultate, če spremenimo samo prehrano.
Prehrana je ključna, ampak tu si ne smemo dovoliti zdrsniti v nutricionistični determinizem. Hrana je skratka pomemben, ampak nikakor edini kriterij, po katerem preučujemo zdravje.
Sama dela nisem brala, zato nisem prepričana, ali avtor izpostavi omejitve. Upam, da da.
Npr. moje mnenje o debelosti v zahodnjaških družbah je, da ta v veliki meri izhaja iz vsakodnevnega stresa, občutka nesigurosti itd. (torej neka nezadovoljstva na mikro ravni), ki čudovito shaja z družbenimi zahtevami po nerealnemu popolnemu telesu, ki je seveda suho, fit in z oblinami
(družbena nezadovoljstva s posameznikom na mezzo in makro ravni).
Tu je seveda tudi marksistični vidik, da je najcenejša hrana najbolj zanič in kvalitetna hrana izjemno draga, kar zopet omogoča zdravo življenje samo premožnim. V tem pogledu se mi zdi, da vsi trobijo v en rog, to je rog kapitalizma.
No, morala sem izliti svoje kulturološko mnenje.
Ker mi že nekaj dni ni dalo miru, da so uspešne izključno tiste knjige, ki dajejo neka vse-pojasnjujoče trditve. Najbrž, ker dajo posamezniku vodstvo in občutek smisla, četudi je realnost bistveno kompleksnejša kot puzzle, kjer ima vsak delček svoje mesto, samo odkriti ga je treba.
.
