Res je, da se v zadnjem času govori le o težkih porodih, a se mi zdi, da zato, ker večina je težkih. Zdaj ko se s sinčkom sprehajava namreč srečava zelo veliko mamic in običajno pridemo tudi na to temo, in od osmih s katerimi sem govorila je samo ena rodila zellloo hitro (po desetih minutah v porodnišnici), ena v uri in pol in ena v dveh in pol. Pri vseh ostalih pa je trajalo zelo dolgo in je bilo precej ali pa zelo boleče. Pa ne da bi hotela koga prestrašiti...
Moj porod:
V četrtek zjutraj ob sem se zbudila zaradi rahlega ščipanja. Vstala sem šla pred računalnik, naredila še naloge za šolo, se uredila tam spodaj in čakala. Čakala sem do dveh popoldan, ko je mož prišel iz službe, šla sva še na sprehod in nato v porodnišnico. Takrat popadkov nisem čutila. Ko sem prišla tja, popadkov niso zaznali, bila pa sem že 2 cm odprta, zato mi je zdravnica potrgala maternične ovoje in me poslala na klistir. Po klistriju pa so se popadki začeli.
Ob 18.30 je prišel nazaj tudi mož in sva šla v porodno sobo, se seznanila s babico in zdravnico, ki je še enkrat naredila pregled. Hotela mi je predreti mehur a je babica predlagala, da se prej še malce sprehajam, saj to pospeši popadke. Zato sem se do 21.00 še sprehajala po porodnem bloku in ko sem prišla nazaj, sem bila odprta že 4 cm, popadki so bili že na 5 minut in tudi vse bolj boleči. Zdravnica mi je predrla mehur, zato se nisem več smela premikati. Zamenjali sta se tudi babici in takrat se je kriza zame začela.
V nasprotju z prejšnjo babico, ki je bila izjemno simpatična s to nikakor nisva razumeli. Ko mi je kaj pripovedovala je sploh nisem razumela ali me sprašuje, mi pripoveduje ali kaj.
Kot so nam svetovali v materinski šoli, sem napisala porodni načrt, ki ga je prebrala in nato povsem ignorirala. Želela sem namre spodbujanje gibanja med porodom, saj so nam povedali, da to pomaga pri hitrejšem razvoju dogodkov, saj sila teže pritiska otroka navzdol.
Ta babica pa je vztrajala, da ves čas ležim na boku. Ko sem ji rekla, da me to izjemno boli, da se ne morem sprostiti in da nikakor ne morem sodelovati s popadkom se mi je samo nasmihala.
Ob 1ih ponoči so mi dali umetne popadke in hkrati tudi sredstvo proti bolečinam v žilo, zato se kar nekaj časa ne spomnim ničesar, vem samo, da sva oba z možem spala na porodni le da sem se jaz vsako minuto prebudila in predihavala popadke. Od tu naprej niti ne vem kako se je časovno odvijalo niti se vsega več ne spomnim.
Nekje med tretjo in četrto sem bila že povsem odprta in sem začutila potrebo po pritiskanju. Rekla mi je, naj kar pritiskam, a glavica še ni bila dovolj spuščena za potiskanje. Spet mi je ukazala ležat na bok in kar pritiskat. Kakor pravi mož smo nato kar nekajkrat pritiskali, babice so mi "skakale" po trebuhu in vsakič so me spet poslali na bok. V tem času je sredstvo proti bolečinam že popustilo in spomnim se samo tega, da sem med vsakim popadkom lovila masko s plinom, ki pa ni občutno pomagala. V tem času se niti ne spomnim, da bi tako zelo bolelo, bolj je bil občutek neprijeten ko se ti krčijo vse mišice, se mi zdi, da so bili popadki ob odpiranju veliko bolj boleči.
To se je kar ponavljalo in od petih naprej so mi vsakič rekli, ni še... samo še enkrat pa bo. Kar mi je bilo najhuje je bilo to, da sem videla zdravnico, kako je ostalim sestram odkimavala, da ne bo še tako kmalu.
Nekje ob šestih sem začela zahtevati CR, saj sem čutila, da se otrok nikamor ne premakne. Seveda mi ga niso hoteli narediti, smo pa dočakali zamenjavo ekipe...juhej lahko rečem.
Pri novi ekipi smo spet ponovili vajo s pritiskanjem in spet so mi rekli, da še malo, razložili so mi, da ni dobro delati CR ko smo že tako daleč in naj še malce potrpim. Takoj je bil občutek boljši, saj so imeli povsem drugačen odnos. Takoj so me povprašali po imenu, me umili po obrazu, saj sem bila povsem premočena, me božali, medtem, ko me je nočna babica vso noč klicala samo gospa in je bila povsem hladna. Rekla sem, da lahko potrpim, vendar ne grem več na bok. Babica mi je takoj ponudila da vstanem, za kar sem prosila vso noč.
Tu so se začele stvari odvijati. Zelo hitro sem začutila glavico kako pritiska navzdol, poskušali smo še enkrat pritisniti, a so ugotovili, da se napačno rotira, malce je nagajala posteljica, ki je bila nekoliko spuščena, pa tudi glavica je bila precej velika, zato so zključili z vakumom. Ob 8.11 minut se je rodil naš srček.
Ob porodu posteljice so ugotovili, da je je del ostal v maternici, zato sem dobila še narkozo, da so jo očistili, kar je prav pasalo. Ko sem se zbudila sem pred sabo zagledala najlepši prizor. Moja dva fanta. In porod je bil takoj pozabljen. Mož pa je sklenil, da me pa ne bo več gladal rojevat in ne glede na to kako ga bom prosila ne bova več imela otrok. Pa bo že pozabil na to, ker jaz jih hočem še.
Je pa res, da so hujši kot porod nato šivi. Pri meni so bili najbolj boleči 7,8,9, dan, ko sem popolnoma zašvicala ko sem samo stopila iz postelje. 9 dan mi jih je babica pobrala in bila sem kot nova.
Zgodba, ene od teh punc pa je še veliko hujša. Ker se ni odpirala so jo odpirali ročno in brez sredstev proti bolečinam, trajalo pa je tudi 10 ur.
