Pozdravljene!
Malo sem že obupana sama nad sabo, mi je prav nenavadno, da na tak način iščem pomoč, glede na to, da imam okoli sebe super družino in fanta, ki mi pomaga, ampak dodatno mnenje in širši pogled na zadevo že ne more škoditi. 
Stvar je taka. Stara sem 23 let in se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje dolgočasila, kdaj sem bila nazadnje sproščena in si rekla ''Ah, končno malo časa zame'' (1 mesec počitnic sem ne štejem, ker je to edini čas, ko sem res prosta, gre pa tako hitro mimo, kot da ga ne bi bilo). Počutim se, kot da v temu življenju nimam časa zame... Ne razumem, ko ljudje rečejo ''vikend, končno!" Jaz si rečem ''super, še več časa za delo". Pa ne le, da nimam časa za zabavo, tudi da poskrbim zase ga nimam - prehrana je tako-tako, čeprav se trudim, se neštetokrat zaradi preobremenjenosti pregrešim, gibam se ne (v glavi takoj skalkuliram, koliko časa mi bo vzelo in raje ne grem tečt), spim tako malo, da kdaj komaj zdržim, potem pa se mi zgodi kak dan, ko sem tako izmučena, da spim kot ubita 14 ur (seveda si potem grozno očitam), ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje npr. v kadi in uživala. No, da si boste še bolj predstavljale - nohtov si ne lakiram in ne uporabljam maske za lase, ker se mi zdi, da mi vse to vzame preveč časa.
Še bolj žalostno je, da nimam časa za fanta... Najraje ga imam, pa sva tako malo skupaj. Zadnjič se mi je izpovedal kako žalosten je in me šokiral, ko mi je povedal, koliko časa sem si lani vzela zanj.. Kar streslo me je, ker si nisem predstavljala, da je bilo tako malo.. Lani sva šla en vikend v terme, 10 dni na dopust, poleti sva bila prosta 2 tedna. In to je vse v celem letu! Nič vikendov, niti dnevnih izletov, ne spim pri njemu doma, ker ne utegnem... Da ne omenim kako najina spolnost trpi - tudi zaradi tega sem povsem nesrečna, ker se imava zelo rada in mi je neverjetno z njim..
Seveda ima vse to za posledico, da mi v življenju uspeva vse. Na Pravni fakulteti je moje povprečje višje od 9,5, udeležujem se raznih tekmovanj, kjer mi gre zelo dobro in po malem tudi delam.
Ne predstavljam si, da mi kdaj kaj ne bi uspelo. To je moj največji strah... V življenju imam velike ambicije in ne želim storiti ničesar, kar bi jih ogrozilo. Vedno ko je vprašanje: kaj pa če bi šla na izlet in tvegala slabši rezultat? me prešine, kako bo to vplivalo na mojo prihodnost in raje ostanem za knjigami...
Vendar me je tak tempo zelo načel. Postajam depresivna, pogrešam fanta in ne vem več, zakaj se vsako jutro zbudim. Zato, da uspešno prebrodim leto in zasluženo uživam mesec počitnic? Pa še to se mi je začelo zdeti preveč in sem si za počitnice splanirala poletno šolo na eni izmed top pravnih fakultet.
Kaj naj naredim? Sem grozno čudaška ali je še kdo tak kot jaz? Se lahko tolažim s tem, da bom enkrat že nagrajena za vse to? (po drugi strani pa ne vem, kako šele bo, ko bom začela delati...)
Vesela bom že kake lepe misli, od nobenega ne pričakujem, da me bo rešil....
Hvala :) 
zlate ste! 
Zaenkrat se mi še nikamor ne pozna, ampak se bojim, da bo teža kar naenkrat poskočila.. Čez dan se še nekako zadržim, zvečer pa pojem vsee - sladke kosmiče, čokolado, tono grozdja, marmelado.. Grozna hrana za zvečer! Po mojem odraz splošnega nezadovoljstva ....
meni je bil res top izdelek, zdaj pa ne vem ali naj ga menjam.. Tanja, ali te lahko prosim za nasvet?
