Ko ti je vseeno za vse - kaj si bo kdo mislil, kaj se bo zgodilo, kako se bo zgodilo, zakaj se bo zgodilo - takrat greš, narediš, živiš, ljubiš, vidiš ognjemete, iskrice skačejo, čutiš metuljčke. Ker ti je pomembno, da je v danem trenutku tako. Ko si prepričan, narediš vse in še več, premikaš gore. In vseeno ti je, kako dolgo bo trajalo. Hvaležen si za vsako sekundo. FYI: te stvari (metuljčki, iskrice, itd.) ne trajajo. In takrat se začneš zavedati, da je potrebno veliko narediti, da obstane partnerstvo in da spet poiščeš pravo pot. Oprosti, ampak ti nisi prepričan v to. Ko boš, boš vedel in se ti ne bo zdelo vredno pisati na forum, kaj si mislijo punce o vsem tem, šel boš do punce, ji dal srce na pladnju. Brez pomislekov ji boš dal moč, da ti ga zlomi, vendar ji boš zaupal, da tega ne bo storila. To je ljubezen.
Nekdo je nekoč rekel: ko bo enkrat vse popolno, takrat ne bo ostalo ničesar, kar bi lahko bilo boljše, lepše. In kaj bom takrat sploh še lahko izboljšal, olepšal? To bo trenutek, ko bom želel samo še umreti.
zelenček je napisal/aPa tudi da v kolikor bi se zapletel z njo, se mi zdi da bi se, ker pač ni nobene druge punce na voljo. Premišljujem ali bi potem izpadel kot en revež, ki se ukvarja z dekletom z drugega konca države, ker bližje nič ne najde.
V bitvu pa se mi zdi, da si si s tem kar sam odgovoril na vsa vprašanja.