Živjo, sem nova na tem forumu. Odločila sem se pisati ker imam določene probleme in ne vem s kom se pogovoriti. Stara sem 21 let in sem skupaj s fantom dve leti in pol. On jih ima 30 in je moj prvi resen fant. Zelo lepo se ujameva, si zaupava, vse delima en z drugim, imava isti smisel za humor, se imava neskončno rada. Ampak že od samega začetka imava določene probleme. Ne vem ali je kriva razlika v letih, ali imava samo drugačen pogled na določene stvari. Veliko sva se že prekregala, večinoma zaradi nepomembnih stvari.
No, zadnje čase pa sva se veliko pogovarjala tudi o skupnem življenju, otrocih..njegova želja je, da bi si čim prej ustvarila skupno življenje. Če pomislim na začetek najine zveze sem že od vsega začetka tudi jaz imela podobne želje. Ampak zdaj ko pomislim, ne vem če sem prepričana da si tega želim. Pri 21 ne bi rada vlagala denarja za skupno stanovanje, čez dve leti ko končam študirat ne bom še pripravljena imet otrok, ker si tega ne želim. v prihodnosti ja, ampak ne v kratkem. imam občutek kot, da če se zdaj ustalim s svojim fantom bom vedno nekaj pogrešala, vedno mi bo nekaj manjkalo. Ne vem kaj točno, mogoče malo več spontanih trenutkov, potovanj, žurov in podobno. Moj fant je zaposlen in dela veliko.
To me sploh ne moti, ima 30 let in sem vesela da delo sploh ima in da ga rad opravlja. ampak sem potem jaz pri 21 veliko prikrajšana zaradi tega. ne moreva kar it na potovanje kadar se nama zaljubi, na take žure kot bi jaz rada šla se njemu ne ljubi več, zaradi njegovega dela skupni čas preživima več ali manj zvečer pred TV, ker je on utrujen, tudi seksava bolj malo ker se njemu po 10 urah dela ne ljubi,itd... Jaz ga imam rada, neskončno in si želim z njim ustvariti družino in vse. ampak v podzavesti imam občutek da se bom vedno spraševala kako naj vem da je on pravi, najine zveze ne morem primerjati z nobeno, ker nisem imela nobenega fanta pred njim, sem bila od vedno za žur in sem se tudi na tem področju dokaj umirila, tudi zaradi njega. seveda grem ven tudi s prijateljicami, ampak ni isto.
Od vedno sem bila mišljenja, da prvi fant ne more bit zadnji. da je treba v življenju si dat malo "duška", se razdivjat, poskusit različne stvari in se s tem sam sebe oblikovat, spoznat kaj si v življenju sploh želiš,..Vse to sem povedala tudi njemu in me razume. povedal mi je, da se je že od začetka bal, da bom enkrat imela take pomisleke. Ampak ko pride do odločitve izberem vedno njega. Ko sem sama imam polno dvomov, ko sem pa znjim si mislim, samo on je pomemben, takega fanta kot je on, pošten, delaven, prijazen, dobrosrčen, mu zaupam, ne bom nikoli našla. ampak v našo zvezo nisem 100% prepričana.
Zanima me kaj ve mislite na to? Vem, da so pari, ki so skupaj že od srednje šole in je zveza uspešna. ampak vseeno, kaj mislite na to da začneš zvezo že pri mladih letih, ima več možnosti da je uspešna ali ne?
Zaradi lažje berljivosti dodani odstavki.
Tanja