Nekam moram dat ven vso svojo trivialnost in zafrustriranost.
Na živce mi gre staranje, in to popolnoma nepričakovano pri svoji starosti.
Nikoli se nisem posebno brigala za izgled (oz. sem se, ko sem bila majhna, ampak sem na neki točki sprejela dejstvo, da sem grša od povprečja in da tako pač je). Nisem perfekcionist, daleč od tega. Zato se tudi nikoli nisem posebno ukvarjala z mislijo staranja. Pričakovala sem polno glavo sivih las pri 25 (po očetu), izrazitejše gubice po 30, zelooo počasi več celulita in teže, morda malenkost več gibalne zakrknjenosti, padanje jošk pa nekje daleč v prihodnosti.
Očitno pa staranje ne gre ravno tako.
Težo sem ohranila približno isto od konca gimnazije naprej, gibam pa se tudi podobno že vseskozi, ampak prva stvar, ki me res deprimira je veliko manjšanje jošk, že tako majhnih jošk. Sploh nimam več kaj dat v modrc, ga nosim za med ljudi zgolj iz navade. Na drugi strani pa širitev riti, zakaj? Hlače so mi postale kar ozke pri riti, ko jih dajem gor.
Spoznavam tudi, da je bila moja misel o sivih laseh pri 25 idilična in utopična. Namreč moji lasje postajajo kar beli. Pa saj barva me niti toliko ne moti, kolikor me moti ovčja struktura. Beli lasje izgledajo uničeni že pri korenini, crknjeni, čudno skodrani in štrleči, kot da bi doživeli elektrošok. Dokler je bil en tak, sem si ga strigla, ampak zdaj si jih ne morem 15. Imam pač redke lase.
Tako, da očitno moram sprejeti to kontrastno in disharmonično lasno kompozicijo, sestavljeno iz zelo temnih, močnih in ravnih las, z vmes štrlečimi belimi ovčjimi dlakami - kot črna majca potem ko je srečala cufasto belo mačko.
Ogrci, poln obraz. Res, vedno večji in produktivnejši, kot uspešni start-upi.
Najbolj grozna stvar med vsemi in moj največji poraz: slaba drža je postala moja oblika hrbta. To me res zmrazi. Nekako do zdaj sem se vedno lahko dala v pravo držo, čeprav je nisem mogla zadržati. Zdaj pa opažam, da se je telo prav ustalilo v slabi drži, ki je še slabša od kadarkoli prej. Če se poskusim držat pravilno me hrbet grozno boli.
Za na konec tega spiska obupa, pa še vse slabši spomin in zmožnost učenja novih stvari. Tega me je tudi groza. Nekoč so bile moje kapacitete toliko večje, zdaj sem pa kot en stari računalnik s premalo rama, tik preden crkne.
V glavnem, grdo se je starati tako. Res.