Sodobni način življenja od nas ne zahteva telesne dejavnosti. To si moramo poiskati sami. Hrana pa še nikoli ni bila tako lahko dosegljiva: 24 ur na dan, 365 dni v letu in večinoma ne dlje kot kilometer od našega doma. Poleg tega je najmanj zdrava hrana tudi najlažje dosegljiva, najcenejša in najslastnejša; polna enostavnih sladkorjev in nasičenih maščobnih kislin (čokolada, piškoti, rogljički, sendviči ipd.) Za zdravo hrano pa se je treba potruditi; nakup svežega sadja in zelenjave, zdravega kruha in rib zahteva nekoliko več časa in načrtovanja.
Gibljemo se manj, jemo pa več in nezdravo! Posledice so neizogibne, telesna teža narašča, odpornost pada, vse pogosteje zbolimo, počutje je večkrat slabo in umrljivost kot posledica bolezni zaradi debelosti narašča.
Kvalitetno bodo živeli le tisti, ki bodo začeli razmišljati o tem kaj pojedo!
Svojo zgodbo o boju s kilogrami nam je zaupala Silvestra Cerar iz Maribora
V otroštvu in tudi pozneje, do svojega 50. leta, sem se aktivno ukvarjala s športom, pravzaprav z igranjem tenisa in badmintona. V mojih otroških in najstniških letih niso vozili mestni avtobusi, kaj šele taksiji, zato smo veliko prepešačili. Z mamo sva ogromno prehodili. Vsak konec tedna sva hodili v hribe, v okolico Maribora in na podeželje k sorodnikom. To so bile dolge razdalje, ogromno prehojenih kilometrov, ne glede na letni čas in vreme. Tako sem vzljubila hojo.
Sploh smo včasih bolj zdravo živeli, tudi bolj zdravo jedli – vsaj v naši družini je bilo tako. Zdravo in športno sem živela vse do pred nekaj leti, ko se mi je zaradi nenadne smrti, meni dveh dragih družinskih bitij, življenje obrnilo na glavo, pravzaprav sesulo. Prenehala sem se sprehajati in hoditi v naravo, v svoji žalosti in samoti sem iskala tolažbo v hrani, v zapiranju v stanovanje, najdražja prijateljica mi je postala čokolada, s katero sem se “basala” vsak dan, najmanj 100 g ali tudi več.
Začeli so se mi nabirati odvečni kilogrami, postajala sem vse bolj nezadovoljna s svojim videzom. Ker imam tudi sladkorno bolezen tipa 2, sem si s tem nezdravim načinom prehranjevanja zviševala tudi količino sladkorja v krvi, dobila sem visok krvni tlak, trpeli so kolki, kolena, hrbtenica ... Vse bolj sem postajala neokretna, nerodna, v svoje stanovanje, ki je v višjem nadstropju, sem po stopnicah komaj prisopihala. Pri vseh zdravnikih, ki sem jih obiskala zaradi raznih nevšečnosti, sem slišala opozorilo: “Ja, gospa, shujšati morate!” In poleg drugih diagnoz je vselej pisalo na izidu tudi debelost. Zaradi te besede sem bila jezna sama nase.
|
