Sukraloza je kristalen prah bele barve, topen v vodi in v primerjavi s sladkorjem kar 600-krat bolj sladek. Kljub temu, da njena uporaba pri nas in nasplošno v Evropi ni tako množično razširjena kot v državah preko luže (v EU je registrirana šele od leta 2004), lahko o njej vedno večkrat slišimo kot o najboljši izbiri med umetnimi sladili, ki so dostopna na trgu.
Odkritje sukraloze je povezano z naključjem, ki je pri rojstvih takih in drugačnih substanc tudi sicer nemalokrat prisotno. Leta 1976 je britansko sladkorno podjetje Tate & Lyle v sodelovanju z znanstveniki iz King's College London opravljalo poskuse s kloriranim sladkorjem, kjer je prišlo do simpatičnega nesporazuma med prof. Lesliejem Houghom in njegovim pomočnikom, tujim študentom Shashikantom Phadnisom. Phadnis je pri upoštevanju navodil prof. Hougha v zvezi s praškom, ki je pri poskusu nastal, besedo preizkusiti (= to test) zamenjal z besedo okusiti (= to taste), kar je tudi dobesedno storil – okusil je prah in ugotovil, da je izjemno sladek. Od tod do »bestsellerja« med sladili je bilo samo še vprašanje časa. In res, v roku enega leta so strokovnjaki izpopolnili formulo in sukraloza je začela svoj veliki pohod v svetu. Danes se prodaja pod tržnim imenom Splenda ter je prisotna v več kot 3500 različnih izdelkih.
Narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor?
Sukraloza je derivat sukroze (to je namizni sladkor), katere molekuli v posebnem postopku nadomestijo tri hidroksilne skupine s tremi atomi klora. Skrajšano ime sukraloza prihaja iz kemijskega imena triklorogalaktosukroza. Je stabilna v vodni raztopini ter zelo odporna na visok ali nizek pH ter vročino (na slednjo celo bolj kot sladkor). Pri uporabi v kuhinji zaradi segrevanja ne razpade, pri čemer se razlikuje od na vročino zelo občutljivega aspartama. Je praktično brez kalorične vrednosti in ne pušča neprijetnega priokusa, ki je skorajda stalnica pri uživanju drugih umetnih sladil. V resnici je njen okus zelo podoben sladkorju, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov njene popularnosti.
Sukralozo kot umetno sladilo je prva odobrila Kanada leta 1991, medtem ko jo je FDA (US Food and Drug Administration) odobrila šele leta 1998. Pravice za razvoj sukraloze je odkupil gigant Johnson & Johnson, ki je ustanovil hčerinsko podjetje McNeil Nutritionals ter leta 2000 pričel z ekskluzivno prodajo izdelka Splenda. Evropska Unija je dala sukralozi zeleno luč šele leta 2004, do leta 2006 pa je bila dovoljena v več kot 60 državah po svetu.
Vojna med konkurenti
Slavni slogan pri oglaševanju Splende »Made from sugar, tastes like sugar« (narejena iz sladkorja, okusna kot sladkor) je vznejevoljil tako proizvajalce ostalih umetnih sladil kot tudi sladkorne zveze različnih držav.
Podjetje Merisant, oče sladil Equal in NutraSweet (aspartam) je doseglo prepoved uporabe slogana pri marketingu Splende, češ da je zavajajoč za potrošnike zaradi napeljevanja na misel, da je sukraloza naravno sladilo, nekakšen sladkor brez kalorij. Vedeti je treba, da je sukraloza tako kot aspartam, ciklamat, saharin ... prav tako umetno sladilo, ki resda izvira iz molekule sladkorja, a je vendarle pridobljeno v laboratoriju. Poanta tožbe ni bila v dokazovanju (ne)varnosti uporabe, temveč v zavajanju kupcev. Z drugimi besedami – aspartamskemu kralju Merisant je McNeil Nutritionals s svojim, glede na sodbo očitno zavajajočim sloganom zmanjševalo prodajo umetnih sladil na osnovi aspartama.
Splendo toži tudi sladkorna zveza Amerike, ki pravtako trdi, da je slogan zavajajoč ter da Splenda ni sladkor in da ni naravna, pri čemer v isti sapi dodaja, da je sladkor kot naravna snov »že 2000 let varno uporabljan«. Hmmm ... Splenda vrača tožbo z navedbami, da gre za zlobno, umazano kampanjo proizvajalcev sladkorja proti njenim izdelkom z namenom pospešiti prodajo sladkorja.
