Ste vedeli, da imamo v povprečju aktivnih le deset odstotkov možganov?
V zadnjem času je precej slišati o energijah, vibracijah, moči misli in moči občutkov. Vedno bolj naj bi se zavedali, da si sami kreiramo življenje. Sprva lahko ta odgovornost deluje nekoliko zastrašujoče, a nas po drugi strani lahko zelo osvobaja. A vendar nimam občutka, da bi nas skozi proces socializacije, v vrtcih, šolah, še manj pa pri delu, učili zavedanja svoje moči. Po eni strani je to razumljivo. Šibkega lažje obvladaš kot močnejšega in ga podrediš nekemu sistemu. Dokler bomo verjeli, da je moč izključno in le v denarju, bo tako tudi bilo.
Saj se vam je že zgodilo, da ste na nekaj pomislili in se je tudi uresničilo, kajne? Zdi se mi, da tudi tako lahko nemogoče situacije postanejo nekaj bolj mogoče. Ker verjamem, da je moč tudi v nas samih. Verjamem, da je v nas samih toliko lepote, svobode, miru, samozavesti, da le zaradi naučene nemoči verjamemo v resnico strahu. Ravno v filmu Lucy sem srečala razmišljanje o tem, kako močan je vpliv strahu zaradi aktiviranja samo desetih odstotkov naših možganov. Da zaradi tega ne moremo videti širše slike, da se zato dnevno zatekamo k odvisnostim bodisi v obliki substanc bodisi v obliki motilcev naše pozornosti, kot so družbena omrežja, skrbi, bolečine.
Zakaj se tako močno osredotočamo na bolečine? Moramo priznati, da radi govorimo o svojih bolečinah, spodbujamo dramatične debate in čutimo več ljubezni, pozornosti in sočustvovanja, ko smo bolni. Ko čutimo bolečino, se počutimo žive. Takrat je naša pozornost usmerjena v eno samo željo: biti zdrav, ozdraviti. Ko smo močno osredotočeni na en sam cilj, vsi ostali izginejo. Takrat se počutimo skromne, prioritete se spremenijo. Mogoče si tudi zato nekateri ne upajo ozdraviti in jim vedno nekaj manjka. Ker najverjetneje vedo, da ne bodo več deležni sočutja, pozornosti in opravičil, ampak bodo pritiski nanje bolj neizprosni. Če pomislim; zakaj eni ozdravijo, drugi ne? Poleg narave bolezni, genskih vplivov, pravočasnega odkritja bolezni, sta ključnega pomena tudi volja in motivacija – odgovor na vprašanje, zakaj si želimo ozdraviti.
Pred nekaj dnevi sem bila tudi sama bolna. Imela sem manjšo poškodbo kolena, kasneje še virozo. Deležna sem bila več pozornosti kot običajno, nihče me ni spraševal o življenjskih ciljih. Pomembno je bilo le, kdaj bom zdrava. Morala sem se umiriti in stremeti k iskanju svojega ravnovesja, ki sem ga na poti izgubila, najverjetneje zaradi obilice skrbi in dela. Izgubila sem stik s sabo in nenehno imela občutek, da »moram« nekaj narediti. Med počitkom, premagovanjem bolezni, so vsi cilji v povezavi z mišljenjem »moram« izginili. Moje telo in duša sta si želela le eno – ozdraviti. Okrevanje je ponudilo tudi čas za razmislek; ceniti sem začela zdravje, možnost, da se lahko gibam. Da lahko jem, pijem in da me pri tem nič ne boli. Takoj, ko sem se počutila bolje, sta hvaležnost in zavedanje minila. Moje misli so bile znova pri vsakdanjih skrbeh, dokler si nisem rekla: "Hej, ustavi se in ozavesti lepote življenja." Najprej je bilo kar malo težko, ampak ta 'mala' bolezen me je opomnila, da se moram ustaviti. In moram biti hkrati hvaležna tudi za stvari, ki se v vsakdanji naglici zdijo samoumevne. Med njimi je tudi zdravje. Svoje misli zato spet bolj osredotočeno usmerjam v stvari, ki jih imam, ter manj v stvari, ki si jih želim. Spreminjam svoje zavedanje iz "moram narediti" v "obstajam".
Zavedanje je pomemben del življenja. Imam občutek, da ob zavedanju svojega gibanja živim v trenutku, tukaj in zdaj, ter svoje možgane umirjam, usmerjam v hvaležnost. Morda ne boste verjeli, da je ravno frekvenca hvaležnosti lahko zelo močna. To pomeni, da se zavedamo daril življenja ter jih vestno uporabljamo v svoj prid.
Ravnokar prebiram knjigo 'Zavedanje' Anthonyja De Mella, kjer sem našla precej čudovitih misli. Ena izmed njih je ta: "Na žalost ves poudarek dajemo spreminjanju sveta in zelo malo prebujenju. Ko se boste prebudili, boste vedeli, kaj storiti in česa ne." Kaj je prebujenje? Je trenutek, ko se zavemo sami sebe in svoje moči. To je trenutek, ko se odločimo prenehati biti žrtev in življenje primemo v svoje roke. In če nekdo spi, pomeni, da zanj še ni prišel čas. Čas, ko bo spoznal svojo resnico. Čas, ko bo zaživel svoje sanje in potenciale. Naučila sem se, da ljudi ni smiselno buditi, jih prepričevati v premike, jim vsiljevati lastna spoznanja o življenju in svetu. Tudi zanje bo prišel čas prebujenja. Do takrat je najbolje mirno živeti svoje življenje in se zahvaliti za darila, ki jih življenje dnevno podarja. Prebujenje je precej podobno jutranjemu prebujanju. Če se le da, svojih najdražjih ne budimo in jim zbujanja ne vsiljujemo. Če se le da, počakamo, da se zbudijo, da nežno spijo dokler pride njihov trenutek, ko bodo odprli oči in vstopili v nov dan. Podobno je pri duhovnem prebujenju, le da se takrat prebudi naše tretje oko, ki vidi onkraj vidnega. O tem pa kdaj drugič.
