Med znanstveniki prevladuje mnenje, da je domovina oljke v srcu Afrike. Najstarejši sledovi cvetnega prahu dokazujejo obstoj na severnem robu Sahare v 12. tisočletju pred našim štetjem. Od tu se je počasi širila proti severu in se predvsem prilagodila Sredozemlju. Pri preučevanju izvora gre za različne tipe divjih oljk, oleastrov, ki so rastli tudi v vzhodni Afriki, južni Arabiji, Iranu, Afganistanu, Pakistanu in zahodni Kitajski. Za najbolj zgodnji kraj gojenih oljk veljata stara Kreta in Bližnji vzhod. Oljka sodi poleg datljevca, figovca in vinske trte med prva drevesa, ki jih je človek poskušal podrediti svojim željam.

V oljčnem nasadu

Če za vinsko trto velja izrek, da je občutljiva kot ljubica: če jo zanemariš za kratek čas, ti tega ne bo nikoli odpustila, je oljka kot mati: lahko jo leta in leta zanemarjaš, pa te vseeno ne bo nikoli pozabila.

Najstarejša oljka na svetu v Baru v Črni gori šteje več kot 2200 let in ima skoraj deset metrov premera

Sodi v družino oljčnic, predstavnike te družine z več kot 500 vrstami najdemo v tropskih in zmerno toplih predelih. Pri nas so poznani jesen, jasmin, španski bezeg, forsitia.

Oljka je sedem in več metrov visoko zimzeleno drevo z gosto krošnjo, s srebrno lesketajočimi se listi, z grčavim, pepelnato sivim deblom, z velikimi mesnatimi črnimi ali temno vijoličnimi plodovi. Zaradi praktičnosti obiranja pogosto naletimo na nižja drevesa. Pri starejših drevesih, katerih obseg doseže tri metre ali več, deblo pogosto strohni, a številni poganjki ob deblu zrastejo v nove rastline. Sofokles je uporabil besedo paidotrophos, kar pomeni drevo, ki ima številne otroke.

Oljka velja za zelo hvaležno rastlino, ki nam da plodove tudi takrat, kadar ji celo leto ne posvečamo posebne pozornosti - toda takrat je pridelek skromen. Opravila v oljčnem nasadu zajemajo oranje, gnojenje, obrezovanje in varstvo nasadov. Bogato razpredene korenine ljubijo rahlo, vlažno zemljo, bogato s hranili. Od tega je odvisna rast in rodnost drevesa. Številne stranske korenine ji dajejo možnost, da se sama pomladi, po uničujočih zmrzalih in požarih pa celo obnovi. Skoraj lahko rečemo, da je neuničljiva. Ko so Perzijci leta 480 pred našim štetjem uničili Akropolo, je iz požganega debla oljka pognala nove poganjke in tako se je ohranilo sveto oljčno drevo, o katerem je pisal Herodot.

Oljka je klimatsko izredno zahtevno drevo, ljubi zahodne lege, izpostavljene soncu. Zimsko mirovanje je pogoj za nastavek cvetnih popkov, ki so beli, združeni v socvetja in običajno dvospolni. Pri nas začne cveteti v drugi polovici maja, v polnem cvetenju je v začetku junija. V vrhuncu cvetenja je močna burja lahko pogubna za pridelek. Oljka običajno rodi izmenično. 

Plodovi so zeleni, vijolični do črni, lahko so okrogli ali podolgovati. Sam plod je grenak in neužiten. V našem primorju prevladuje istrska belica, redkejše, bolj odporne na mraz so italijanske sorte leccino, pendolino, maurino, medtem ko sorto oblica najdemo v večini dalmatinskih nasadov.