Precej naših mam se je moralo ubadati z bombažnimi plenicami, vsakodnevnim pranjem, sušenjem in likanjem. Redkokdaj so privoščile predvsem sebi nakup plenic za enkratno uporabo, kar je zahtevalo odhod v težko dosegljivo tujino.
Novodobne mame z raznovrstnimi možnostmi izbire plenic, ki lahko vsako po uporabi zavržejo, se ob prvi misli na stari način previjanja spotaknejo na dodaten čas in delo, ki sledi. Tudi sama sem bila mnenja, da se z bombažnimi plenicami ne bom ukvarjala, pač pa bom izbrala lagodno pot. Po prvih mesecih strogega širokega previjanja, ki se v drugih evropskih porodnišnicah opušča in uporablja le pri dokazanih težavah s kolki ob izpustu, sem začela kupovati običajne in cenovno ugodne plenice. Vsa ta preprostost v moji glavi je izginila, ko se je mojemu dojenčku na koži pričel pojavljati izpuščaj in sem ugotovila, da ji ne ustreza nobena krema, temveč le mehki dotik bombaža. Po prvem nakupu bombažnih plenic, ki so prav tako namenjene za enkratno uporabo, sem se pričela spogledovati z bombažnimi, ki jih peremo in uporabljamo dalj časa, saj se moje težave niso prenehale z uporabo bombažnih kratkotrajnic.
Na žalost se še nisem okronala za okoljevarstveno osveščenko in vse preveč uporabljam plastične vrečke in druge izdelke, ki jih po uporabi kar zavržem, s čimer se smeti vrtoglavo kopičijo. Sem pa bila primorana zavoljo otroške kože ugrizniti v kislo jabolko, ki se je izkazalo za slastne medenjake.
Poglejmo najprej nekaj slabosti enkratnih plenic, ki so skrite in se o njih premalo govori in piše.
Zakaj so običajne plenice tako neprijazne? Vsebujejo nekaj neprimernih sestavin (tudi krem, ki nam ne odgovarjajo, ne dajemo na svoj obraz). Zakaj bi morali naši otroci 24 ur na dan nositi nekaj, kar je dokazano škodljivo? - Natrijev poliakrilat (Sodium Polyacrilate) - če ste na otroški ritki že našli sledi gela, potem ste se z omenjeno snovjo že srečali. Njena funkcija je absorbirati tekočino in jo spremeniti v gel, ta pa deluje na samo kožo dražeče, saj se obnaša kot groba večkraka zvezda, ki škodi povrhnjici.
- Organoklorne spojine (Organochlorines) - gre za klorirane toksične kemikalije v sicer izredno majhnih količinah, vendar je ponekod v industriji papirja uporaba te snovi prepovedana. Za plenice se uporablja vodikov peroksid.
- Polivinilklorid (PVC) - to najdemo tudi med sestavinami običajnih vrečk, ki jih želimo omejiti ali prenehati uporabljati. Si predstavljate, da bi čez bombažno pleničko povili polivinilasto (plastificirano) vrečko? Pri beljenju papirja nastaja stranski proizvod ditoxin, ki je na seznamu rakotvornih snovi.
Če gledamo na uporabljeno plenico kot na odpadek, ga je potrebno razdeliti na sam otroški izloček in kup nerazgradljivega predelanega papirja. Samo človeško blato je na smetišču pravo gojišče za mikroorganizme in viruse, ki jih lahko dodatno raznašajo insekti in pot do podtalnice ni tako daleč, kot se nam zdi. Drugi del - plenice - pa predstavljajo 10 % trdnih nerazgradljivih odpadnih snovi moderne družbe, kar ni zanemarljiv podatek. In če gremo naprej in pogledamo našo naravo, ugotovimo v povezavi s plenicami, da je potrebno posekati 5 dreves za vsakega otročiča.
Reklame nas prepričujejo, da je dojenčkova ritka suha, vendar otrok še vedno ni čist. Prednost bombažnih plenic je ta, da ima otrok, ki se že zaveda mokrote, večje možnosti, da prej postane čist oz. opravlja potrebo v kahlico, kar je gotovo odvisno od vsakega ljubega škrata posebej. |
