Malčki in otroci so kompleksna bitja z zapletenimi čustvenimi odzivi in psihološkimi potrebami. Če se osredotočimo samo na njihovo vedenje, lahko hitro spregledamo vzroke, zaradi česa se v določenem trenutku točno tako vedejo. Ko so nagajivi, lahko razloge iščemo v psihološki lakoti.
Psihološka lakota ni edini možen vzrok, da so otroci nemogoči. Lahko so utrujeni ali lačni; ta dva razloga lahko hitro odkrijemo in odpravimo. Velikokrat pa pregledamo vzrok, ki je povsem psihološki. Otroci ne nagajajo brez razloga, v ozadju se vedno skriva nek razlog za njihovo nagajivo vedenje. Malčki in otroci niso lačni samo fiziološko, torej dejansko. Tisti otroci, ki so zelo nagajivi in glasni, so lahko psihološko lačni. Malčki in otroci so lahko lačni spodbude, prepoznavnosti ali strukture.
Lačni spodbude
Poglejmo si primer, kako se lahko vede otrok, ki v svojem življenju dobi premalo spodbud. To pomeni, da ga okolica (v vrtcu vrstniki, doma pa lahko tudi starši, ker so npr. preobremenjeni z mlajšim bratcem ali sestrico) premalokrat povabi k skupnim aktivnostim, kjer se lahko druži, smeji in igra z drugimi.
Ko ima otrok premalo priložnosti za aktivnosti, v katerih uživa, njegovi možgani to prepoznajo kot stres. Stanje stresa s seboj prinese različna negativna čustva, kot so jeza, žalost in obup. To neprijetno stanje stresa in negativnih čustev zmanjšajo tako, da postanejo bolj aktivni. Tudi odrasli rešujemo to neprijetno stanje. Na voljo imamo več sredstev kot malčki in otroci. Mi svoj stres zmanjšujemo tako, da spijemo npr. kozarec kave ali čaja, začnemo pogovoro ali prižgemo radio. Vse to prežene pomanjkanje zunanjih dražljajev, pomanjkanje spodbud iz okolice.
Malčki in otroci pa so pri svojih strategijah bolj omejeni, zato si npr. začnejo puliti lase, starejši pa teči po prostoru in kričati … Vse z enim samim namenom: da bi jih opazili. Otroci izbirajo agresivne, glasne in destruktivne rešitve (npr. brcanje, grizenje ali enostavno polijejo sok po mizi). Ker imajo premalo spodbude iz okolice, jih morajo ustvarjati sami in to počnejo zelo glasno – da jih res opazimo.
Lačni prepoznavnosti
V genih vsakega posameznika je zapisana potreba po pozornosti. Ko nas okolica ne prepozna (to pomeni, da nas ljudje ne vidijo in se na nas sploh ne odzivajo), se še bolj sproži psihološka želja in potreba po tem, da imamo na svet okoli sebe nek vpliv. Ko vplivamo na svet okoli sebe, ko se ljudje odzivajo na naše vedenje, vemo, da obstajamo. Če se malčku ali otroku zdi, da njegovo pridno vedenje na starše nima vpliva, potem začne nagajati. v tem primeru otrok sporoča: »Prosim, ne ignoriraj me!« Če se mu zdi, da lahko pozornost svojih staršev dobi samo takrat, ko joče, trmari ali kriči, potem bo to tudi storil. Malčki in otroci vedo, da je pozitivna pozornost boljša od negativne (ko npr. otroka kaznujemo), ampak če ne dobijo pozitivne, so zadovoljni tudi z negativno. To, da jih starši prepoznajo, opazijo in jim namenijo nekaj pozornosti je še vedno boljše od ignoriranja.
Lačni strukture
Vsi izmed nas potrebujemo red in strukturo. Če v življenju nimamo reda, se odrasli soočamo z depresijo, tesnobo in jezo. Prav tako ne znamo usmeriti svoje motivacije, saj nimamo jasno postavljenih ciljev – ampak samo gremo iz dneva v dan. Če ni jasnih pravil, potem je to zelo “dobra” osnova za slabo vedenje. Malčki in otroci potrebujejo pravila, red in discipline. Tako je njihovo okolje bolj predvidljivo in varno.
Otroci potrebujejo zdravo okolje za razvoj možganov
Otroci vedno znova in znova iščejo potrditev, saj jim to da vedeti, da jih sprejemamo in imamo radi. Nagajivost je skoraj vedno posledica psihološke lakote. Odkrite in odpravite njene korenine. Čuječnost vam lahko zelo pomaga, saj boste svojemu malčku in otroku dali tisto, kar najbolj potrebuje.
