Nekateri strokovnjaki v raziskavah odkrivajo kombinacije tipoloških vzorcev, ki se projicirajo v enega samega otroka: tako nekateri otroci kažejo shizoidne in depresivne značilnosti hkrati in izmenično funkcionirajo kot grešni kozli in družinski rešitelji. Spet v drugi družini, ki ima značilnosti shizoidne in psihopatske družine, lahko otrok igra vlogo grešnega kozla in maščevalca hkrati. Seveda so lahko te vloge porazdeljene med več otrok; eden lahko igra vlogo družinskega rešitelja, drugi pa vlogo grešnega kozla. Razdelitev teh vlog je vedno odsev potlačenih ali zanikanih starševskih čustev, ki se podzavestno prenašajo na otroka.
Vloga simptomatičnega otroka
Vloga simptomatičnega otroka v družini je ta, da razbremeni konflikt skrbnika ali med skrbnikoma. Seveda se lahko te vloge med otroki menjujejo v časovnih obdobjih. To se lahko na primer zgodi po terapiji grešnega kozla, ki ozdravi in to vlogo preko projekcijske identifikacije sprejme drugi otrok in tako on postane identificirani pacient. Če v družini drug drugega izkoriščajo in se poslužujejo projekcijske identifikacije, se to imenuje vsiljiva oblika preživetja, simbiotični vzorec preživetja. V teh družinah ni razmejitev, zato imajo drug drugega za predmet izkoriščanja. Družinski člani so med seboj zelo soodvisni in ne morejo eden brez drugega, ločijo se lahko le z globokimi spori.
V teh družinah je veliko napetosti in neznosnih razmer, vendar kljub temu ostajajo skupaj in sicer zato, da jim ni potrebno sprejeti odgovornosti za svoja čutenja, mišljenja in delovanja. Soočiti se s samim seboj je za njih velika grožnja, saj preveč boli. Mladostnik iz tega sistema svojo doživljanje prenese na ulico, kjer je nevarnost različnih zasvojenosti, prostitucije in podobnih družbeno nesprejemljivih dogajanj. Seveda so starši ob tem šokirani, a si vseeno nočejo priznati ali pa ne vedo, da je mladostnikovo razvratno življenje posledica njihovih odnosov. Mlad človek si na ulici ustvari podobne odnose kot jih ima v družini, počne z drugimi enako, kot so z njim počeli doma, ali pa obratno; on z drugimi to počne stvari, ki se jih je naučil doma.
Cilj: razrešitev konfliktov
Vse to se dogaja samo z enim ciljem, ki je razrešitev konfliktov v svoji družini, ki so del njegove intapsihične strukture, se pravi da mu ulica daje tisto toplino in sprejetost, ki bi jo moral dobiti v družini. Le-ta pa mora stopati v toku s časom; v družini, kjer ni prostora za odraščanje, se pojavljajo simptomatike, ki kažejo, da je družina obstala v času – to pa za otroka pomeni prekinitev razvoja. To se lahko razreši takrat, ko se razrešijo težave med starši. V obdobju otrokove adolescence imata starša možnost, da tudi sama prerasteta svojo adolescenco, lahko jo začutita kot svoj problem in problem njunega odnosa. Bolj kot so starši v tem obdobju pripravljeni sprejemati spremembe in to sprejemanje kažejo predvsem v svojem partnerskem odnosu ter se zanimajo za mladostnika, lažje bo mladostniku odrasti.
V tem obdobju odraščanja je pomembno, da mladostnik vzpostavlja stik s svojimi sorodniki, spozna mite, skrivnosti, skratka najde svoje mesto znotraj družine. Pomembni so tudi obredi, ki so v tradicionalnih kulturah povezani z odraščanjem, ki simbolizira prehod iz otroštva v dobo 'zrelosti'. Raziskave kažejo, da na mladega človeka pozitivno deluje ohranjanje obredov, ki jih je živel kot otrok in znotraj tega najde svoje mesto, želi se vključiti v strukturo skupine znotraj katere živi. Mladostnik želi pripadati, biti hoten in koristen, ima pa veliko dvomov in je prestrašen ter obupan. V tej dobi je njegov svet zelo krhek. Če starši pravilno pristopijo in otroku stojijo ob strani pri njegovih odločitvah, naredijo za svojega otroka največ. Tukaj sodelovanje pomeni največ; se pravi obojestransko spoštovanje, iskanje skupnih rešitev in postavljanje mej s stani staršev.
PREBERITE TUDI: Povej mi, iz kakšne družine prihajaš, in povem ti, kakšen partner si
