... druge člane družine in jih s tem obremeni. Družina deluje kot sistem, se zaščiti in žrtvuje enega od članov družine, kateremu rečemo strokovno identificirani pacient ali grešni kozel. Družina to tako imenovano žrtev, ki jo določi podzavestno, radikalno izloči. Včasih lahko zato v družini fizično zboli več članov. Manj radikalno je grešni kozel izoliran znotraj družine, imajo ga za drugačnega, saj izraža določen simptom (neprimerno vedenje).
Vrste družin imajo različna pojmovanja. Strokovnjaki so ugotovili nekaj osnovnih oblik patoloških družinskih odnosov, ki so jih je imenoval tipologije. Tipologije delijo na shizofreno družino, histrionično družino, mejno strukturirano družino, depresivno družino in družino s pretirano obliko delinkvence.
Shizofrena družina
V shizofrenih družinah se bojijo, da bi se agresivnost odkrito izražala, saj bi to utegnilo uničiti zakon. Zakonski partner nastopa v vlogi dobre matere. Agresivnost, ki je usmerjena na partnerja, se zanika in se premesti na otroka. Otrok se usmerja k vlogi grešnega kozla oziroma identificiranega pacienta. Otrok postane prejemnik bolečih notranjih vsebin staršev ter na podlagi tega oblikuje negativno samopodobo. Skupno družinsko čutenje je, da je jeza uničena, kar pomeni, da se jeze ne sme izražati, kar pa v otroku okrepi že tako pretirana samouničujoča čustva in razmišljanja o sebi. To še dodatno preprečuje njegov razvoj in odnose z drugimi.
Otrok se v tej družini počuti odvečnega in se ni sposoben braniti, je v bojazni, da bo njegova jeza uničila ostale člane družine in s tem tudi njega, saj ima otrok občutek, da brez družine me more preživeti. Ena od različic je, da starši otroka zanemarjajo in ga dejansko ne izberejo za grešnega kozla. V tem odnosu gre za zmedena občutja, ki jih otrok doživlja. Zakonca se v sebi predstavljata za dobra in vestna in vidita le svoje potrebe po odvisnosti drug od drugega, spregledata pa razvojne potrebe otrok. Slabe misli in čutenja so projicirane v otroka, kar otrok čuti, zaradi česar ima kompleks manjvrednosti, dojema se kot zahtevno osebo in si preko projekcijske identifikacije naprti krivdo, da so ga starši zaradi njegovega obnašanja čustveno zapustili. Jasnost komuniciranja v shizofrenih družinah je manj jasna kot v normalnih.
Histrionična družina
V histrioničnih družinah ali v družinah z mejno motenim pacientom (čustvena neuravnovešenost) eden od zakoncev ni udeležen v vzajemnem nadziranju in izkoriščanju kot pri družinah s shizofrenim otrokom, kjer zakonca drug drugemu igrata dobro mater in svoj popačen odnos stalno vzdržujeta. Pri tem sistemu neudeleženega zakonca ni mogoče izkoriščati kot predmet za zadovoljitev potreb. Vseeno pa ta zakonec ni dovolj močan, da bi bil samostojen, da bi uveljavil svoje potrebe in zapustil zakonsko zvezo, zato odgovori s čustvenim umikom.
V primeru, da je grešni kozel ženskega spola, mož svojo ženo ponižuje in zavrača, medtem ko svojo hčerko občuduje, uporablja projekcijsko identifikacijo in razcep. Ker mati čustveno ni dovzetna, se hči obrne na očeta, da zadovolji svojo potrebo po odvisnosti. Ta prezgodnji dinamični odnos med očetom in hčerko prikrajša odnos med materjo in hčerko, zato se v tem sistemu hči znajde kot nadomestni zakonec ali čustveni partner očetu ter s to vlogo ohranja odnos med njima, ki je odkrito konflikten. Na nezavedni ravni hči služi očetu kot nadomestna mati in zadovoljuje njegove narcistične potrebe. Tukaj hči zmaga nad materjo in s tem ne pride do razrešitve ojdipskega konflikta. Ko hči takega očeta odraste, se lahko zgodi, da bo tako, kot je njo čustveno izkoriščal oče, tudi sama egotizirala odnose in uporabljala seksualnost, da doseže svoje cilje.
Ko gre za fanta, je možno, da mama nase naveže svojega sina, ali pa oče na sebe naveže sina in sta prijatelja.
Mejno strukturirana družina
Osebo z mejno osebno strukturo se od histrionične ločijo po tem, da je mejno osebnostni posameznik najprej zapeljan in nato zavržen, histrionična oseba pa ni bila čustveno zavržena, ampak ostane čustveno poistovetena z očetom ali materjo. V primerih, kjer je bil otrok spolno izkoriščen in kasneje zavržen, ta dinamika močno pripomore k spolnim odigravanjem ali samodestruktivnim nagnjenjem pri mejno osebnostnem posamezniku. Oseba z mejno osebnostno strukturo ponotranji podobo sebe kot neuporabnega in zavrženega, ki ga v klinični psihologiji imenujejo sindrom Marilyn Monroe. Zato je hčerkina samozavest še dodatno zmanjšana, saj ji ne preostane drugega, kot da se poistoveti z že tako ponižano in razvrednoteno materjo.
Depresivna družina
V družinah z depresivnim otrokom enega od staršev dojemajo kot neuspešnega in poraženega. Starš, ki velja za uspešnega, ponižuje tistega neuspešnega in ga ima za slabega. Dobri starš vse projicira v otroka in ga odkrito sili k uspešnosti. Uspešni roditelj se poistoveti z otrokom in preko njegovega uspeha nadomesti svoj neuspeh. Ta otrok se čuti dolžnega in prisiljenega igrati vlogo družinskega rešitelja, ki deluje kot antidepresiv in s tem pozitivno vpliva na samozavest uspešnega starša.
Za takega otroka poraz pomeni zavrnitev, sam otrok si pa ne more narediti svoje samozavesti in se osamosvojiti oziroma se čustveno ločiti od staršev, saj mu uspešni roditelj to onemogoča. Ker je uspešni roditelj zavisten in ima nadzor nad otrokom, tak otrok ponavadi ne dobi potrditve starša oziroma nagrade. Kvečjemu se uspešni starš z otrokom hvali pred ostalimi in s tem zadovolji lastne potrebe, samega otroka neposredno nikoli ne pohvali in ne prizna njegove uspešnosti. Otrokov uspeh je tako samoumeven ali naključen, nikoli pa dovolj velik. Otrok poleg neposrednega spodbujanja k uspehu doživlja podzavestno spodbujanje k odvisnosti od starša. V psihologiji se to imenuje pat pozicija ali dvoumnost uspešnosti, saj otrok ne sme socialno uspeti, ker je to preživitvena struktura družine.
Družina s pretirano obliko delinkvence
V družinah z delikventinim mladostnikom ali s pretirano obliko delinkvence eden od staršev projicira svoj slab ali jezen del sebe v otroka, ki je potem kriv za starševsko jezo. V jedru ta otrok odigrava potlačeno starševsko agresijo in jezo. Tega otroka spoznamo po vlogi družinskega maščevalca, kar pomeni, da se delikventno obnaša z željo, da ga končno opazijo in umirijo. Tako pri depresiji kot pri delikventnosti je pritisk k razvoju uslužne-podrejene osebnosti.
