Pomembnost otroške igre
Čas za igranje oziroma igra predstavlja enega izmed temeljnih gradnikov otrokovega razvoja in je že od začetka evolucije človeške vrste sestavni del otrokovega življenja. Ne glede na številne spremembe – tako evolucijske kot družbene – igra ostaja zelo pomemben del otrokove aktivnosti. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da se igrajo otroci v vseh kulturah na našem planetu.
Med otrokovo igro in njegovim delom ni ostrih meja. Če znamo starši tudi pri učenju obveznosti in pravil vpeljati občutek, da se pravzaprav igramo, otroci svoje naloge hitro in lažje opravijo. Dobra novica je, da lahko že malčka (npr. od 1. leta starosti) enostavno navadimo na to, da svoje igrače pospravi. Ko ga na igriv način povabimo, da jih pospravimo v koš ali skrinjo z igračami, je za otroka ta aktivnost še vedno igranje in ne tisto zoprno pospravljanje. V igri se otrok ves čas uči in razvija različne sposobnosti, s tem pa avtomatično tudi delovne navade, zato se loteva vedno zahtevnejših in kompleksnejših oblik igre. Tako otrok postopoma preide od igralnih situacij k raznim oblikam aktivnosti, ki jih odrasli razumemo in definiramo kot naloge in obveznosti. Malček, ki se je v prvih treh letih življenja veliko igral in v igri razživel, bo tudi v zgodnjem šolskem obdobju uspešen pri šolskih obveznostih.
Igra in razvoj otrokove osebnosti
Otrok svoje prve izkušnje o predmetih dobiva tako, da jih raziskuje s prijemom, opazovanjem in sestavljanjem. V njegovih možganih se skladiščijo novo odkrite informacije, v čem se posamezni predmeti med seboj razlikujejo oziroma v čem so si podobni. Otrok se hitro nauči, kje lahko posamezne predmete uporabi. Na osnovi gibov, ki jih izvaja in pridejo do izraza v igri z različnimi predmeti/igračami, pa pridobiva izkušnje. Tako se skozi igranje nauči razlikovati večje od manjšega, okroglo od kockastega, mehko od trdega itn. Te konkretne izkušnje, ki si jih je otrok “nabral“ v igri, so nujen pogoj za njegovo uspešno presojanje, primerjanje in sklepanje. Točno tukaj se začnejo oblikovati in graditi temelji npr. za kasnejše napredovanje v matematiki, razumevanju geometrije in sposobnosti branja zemljevidov.
Igra v predšolskem obdobju predstavlja otrokovo najpogostejšo aktivnost, s katero razvija svoje sposobnosti in osebnost. Pri igri je otrok v celoti prisoten s svojim doživljanjem, dela oziroma igra se intenzivno in vztrajno ter se veseli svojih izdelkov (npr. risbe). Ker se razvija tudi otrokova telesna moč, je pri telesnih igrah vedno boljši (npr. lahko hitreje teče, na plezalih višje pleza) in skozi pohvale okolja razvija svojo samozavest. S tem se utrjujejo njegovi motivi in želje po nadaljevanju in razvoju predvsem v smislu novega, kar spet spodbuja in razvija otrokovo ustvarjalnost.
Tudi igra mora včasih biti težavna
Kakor se odrasli pri svojih delovnih nalogah srečujemo s težavami in ovirami, tako se mora tudi otrok soočati s težavami (v poldrugem letu so to težave, kako najti prave pokrove za različne škatle, kasneje pa, kako uskladiti različne želje, ko se k igri s kockami pridruži več otrok, kjer bi nekateri gradili stolpe in drugi postavljeno samo podirali). Otrok ovire, četudi na svoj način, premaguje in se s tem uči. Na splošno otrok v igri sprošča in razvija svoja čustva, ko pa se mora soočiti s težavo, čustva dobijo še posebno moč. Lahko so pozitivna ali negativna, vsekakor pa se na podlagi rezultata otrok hitro nauči, kako je potrebno ravnati v naslednjih težavah, ki so podobne trenutni situaciji.
Ko se otrok – najpogosteje v vrtcu – prvič zares sreča z družabno in skupinsko igro, se začnejo razvijati naklonjenost, obzirnost in solidarnost. V igri z drugimi vadi obvladovanje svojih impulzov in se nauči spoštovanja skupnih pravil in upoštevanje želja drugih. Začetne težave, ker npr. ne želi deliti svoje igrače, hitro premosti. Vsaka težava, na katero otrok v igri naleti, mu pomaga pri njegovem razvoju. Bodisi, da razvija svoje intelektualne, čustvene ali socialne veščine.
