Namibija je država na jugozahodnem robu afriške celine, ena najredkeje poseljenih držav na svetu, saj v povprečju na kvadratnem kilometru živita le dva prebivalca. To pomeni, da na več kot 40-krat večjem ozemlju, kot je Slovenija, živi manj ljudi kot pri nas.
Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne enote. Na zahodu se ob južnem Atlantiku razteza puščava Namib, kjer padavin skoraj ni, so pa tu nahajališča urana in diamantov. Vzhodno od puščave Namib je srednji, višji del Kalaharijske kotline, ki je gorat in sega do nadmorske višine 1800 m, na jugu do 2200 metrov. Severni del Namibije prejme največ padavin in je zato najbolj primeren za poselitev, tam dejansko živi večina prebivalstva. Na vzhodu države je redko poseljena polpuščavska in stepska Kalaharijska kotlina. Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharijske kotline v celoti so bili nomadski Bušmani. Glavno mesto je Windhoek, ki šteje okrog 160.000 prebivalcev in je izhodišče za našo "self drive" safari turo po Namibiji.
Značilne za Namibijo so dolge, ravne, makadamske ceste, kjer je hitrost sicer omejena na 80 km/h, vendar se promet, vsaj v suhi dobi, odvija precej hitreje, v deževni dobi pa je močno oviran zaradi rek, ki prečkajo ali poplavijo ceste. Vozilo s štirikolesnim pogonom je zelo priporočljivo.
Najprej nas pot vodi preko mest Mariental in Ketmanshoop na jug države, do meje z Južnoafriško republiko, v Fish River Canyon. Kanjon je 160 km dolg, 27 km širok in 550 m globok in baje drugi največji na svetu, takoj za Grand Canyonom v Arizoni. Kanjon je ena najmanj obiskanih naravnih znamenitosti v Afriki, tam skorajda ne srečamo drugih obiskovalcev.
Quiver drevesa, ki jih vidimo na jugu Namibije, rastejo običajno na strmih in predvsem skalnatih predelih. Bušmani njhove veje izdolbeje in iz njih naredijo tulce za puščice in od tod tudi ime drevesa (quiver = tul za puščice). Drevo v vejah in deblu kopiči velike količine vode, na ta način se je prilagodilo ekstremnim puščavskim razmeram, ko poleti temperatura naraste tudi do 50 ºC.
Z juga države gremo po slikoviti pokrajini proti severu, v mestece Luderitz, kjer je konec 19. stoletja nastala prva nemška naselbina v Namibiji. Ko je Nemčija na silo zavzela večji del Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stoletja, je število evropskih priseljencev, predvsem na račun nemških vojakov, v nekaj letih skokovito naraslo. Poleg izkoriščanja rudnih bogastev so si prilastili večino zemljišč v južni in osrednji Namibiji ter se na posestvih, velikih po 5000 hektarov, pričeli ukvarjati z živinorejo. Sicer skromen delež belega prebivalstva je celo 20. stoletje predstavljal gonilno silo v razvoju gospodarstva.
Luderitz, pristaniško mesto znotraj omejenega področja, kjer kopljejo diamante, leži ob negostoljubni obali južnega Atlantika, mrzlem morju, ki ga hladi Bengalski tok. Zaspano in mirno mestece se ponaša z značilno nemško kolonialno arhitekturo in fasadami hiš, pobarvanimi v žive barve. Vreme je tu precej muhasto, domačini pravijo, da lahko v enem dnevu doživimo vse štiri letne čase: lep sončen dan se v nekaj urah spremeni v oblačno, megleno in turobno vreme, nato pa zopet posije sonce. Zaradi mrzlega morja in muhastega vetrovnega vremena Luderitz ni ravno počitniška destinacija, je pa območje bogato z rudninami, predvsem že omenjenimi diamanti.
