Prinaša vzpone in padce, številna vprašanja in stres, hkrati pa tudi čudovite trenutke, ko smo nagrajeni s srečo svojih otrok. Starševstvo je tudi eno izmed pomembnejših opravil na tem planetu, saj z izbiro starševskega sloga vplivamo na razvoj prihodnih generacij – kako se bodo otroci soočali s težavami, kako bodo gradili medsebojne odnose in kako bodo vrednotili sebe ... Vse to učimo otroke s tem, ko smo njihovi starši.
Ne glede na to, da je starševstvo pomembna naloga, se večina staršev v pustolovščino poda brez priprav ali jasno izoblikovane ideje, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Pogosto si rečejo, da bodo že in potem se »ujamejo« v nasvete okolice, stare vzorce reševanja težav (kljub temu da sodobni otroci potrebujejo nove pristope) in občutek, da nimajo rešitve.
Skrb za dobro poočutje predstavlja varnost
Danes obstaja kar nekaj načinov in pristopov k starševstvu. Čuječnost omogoča, da smo svojemu otroku na voljo vedno, ko nas le-ta potrebuje, hkrati pa znamo poskrbeti za svoje dobro počutje (otrok nas tako ne izčrpava, ampak krepi našo energijo). Čuječnost staršem pomaga, da so v vsaki situaciji kos izzivom, saj sledijo svojim vrednotam. Vrednote so gonilo našega življenja in ko sledimo svojim vrednotam, smo zvesti samim sebi. Zato smo lahko dobri starši, saj smo do otroka vedno konsistentni. In prav ta konsistentnost in zadovoljstvo s samim seboj otroku daje pomemben občutek varnosti in stabilnosti.
Pametni nasveti družine in okolice
Čuječnost predstavlja pristop, kjer se starši svoje pomembne vloge zavedajo, zato znajo ovrednotiti uveljavljene predpostavke o tem, kako naj bi določene stvari kot starši počeli. Enostaven primer, s katerim se srečujejo novopečeni starši: ko dojenček dopolni nekaj mesecev, družino in prijatelje zanima, če dojenček že prespi celo noč. Če dobro prisluhnemo temu vprašanju, lahko hitro odkrijemo, da se za vprašanjem pravzaprav skriva vsebina o tem, koliko spita starša. Vprašanje je osnovano na predpostavki, da morajo dojenčki relativno hitro prespati celo noč. Neizgovorjena predpostavka v zastavljenem vprašanju pa je, da so potrebe staršev pomembnejše.
Ko novopečena starša svojo štručko prineseta iz porodnišnice, se soočata z nasveti, ki jih dobrodušno deli družina in okolica. Pogosto so ti nasveti povsem nezaželjeni in nepotrebni, saj izražajo predpostavke kot "poskrbita, da si bosta vzela dovolj časa zase in pazita na vajin odnos, jaz lahko pazim na dojenčka, ko bosta šla v kino". Ta nasvet ponovno odraža idejo, da morata starša poskrbeti zase, saj dojenčki v prvih mesecih življenja ne potrebujejo veliko pozornosti (razen dojenja in previjanja). Starša morata vsekakor poskrbeti zase, zato da bosta lahko skrbela za svojega potomca. Vsekakor potrebujeta podporo družine in prijateljev, vendar ne v obliki pametnih nasvetov, temveč pri tem, da se čim hitreje navadita na številne spremembe, ki jih prinaša starševstvo. Najbolj pameten pristop k starševstvu je, da starša poskrbita za svoje dobre počutje in vse dojenčkove potrebe na način, da so vsi zadovoljni, srečni in ... naspani.
Povezanost z dojenčkom
Ko starša oblikujeta svoj starševski slog, je najpomembnejši element to, kako bosta vzpostavila čustveno povezavo s svojim dojenčkom. Povezanost dojenčka s starši je bistvenega pomena: kratkoročno čustvena povezanost dojenčku daje občutek varnosti in ljubezni, dolgoročno pa celotni družini krepi občutek pripadnosti. Znanstveni poudarjajo, da se dojenčki skoraj vseh čustvenih odzivov naučijo preko povezanosti s svojimi starši. Ta posebna vez dojenčku predstavlja model reševanja čustev in težav. Ko starša skrbno negujeta dojenčka in skrbita za vse njegove potrebe, vedno znova ponavljata enake vzorce vedenja, ki jih dojenček razume kot edino pravo rešitev za reševanje trenutne situacije. Zaradi tega je pomembno, da sta starša pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb čim bolj konsistentna (ne pozabite: rutina dojenčku predstavlja varnost, saj se počasi nauči predvidanja, kaj boste storili, ko npr. joka ali je pokakan).
Dojenček mora zaznati sočutje, kar pomeni, da vsako njegovo stisko lahko rešite z ljubeznijo in razumevanjem. Temu se reče uglašenost. Uglašenost z dojenčkom deluje kot glasbene vilice: ko se otrok oglasi s točno določenim tonom, se starši na ta ton avtomatično odzovejo z zrcaljenjem obrazne mimike, tonom glasu, dotikom. S tem dojenčku sporočajo, da so tam zanj in da bodo zanj naredili vse, kar je v njihovi moči. Uglašenost ni samo ujemanje z otrokovim trenutnim stanjem. Uglašenost predstavlja dopolnilen odziv, ki vsebuje empatijo in primeren odziv na otrokovo komunikacijo.
Naj kar joka?
Če dojenček ne spi celo noč, starša pa sta utrujena in razrdražena, se lahko odločita za: naj kar joka, ali pa se bo že naveličala. To ne pomeni uglašenosti, to ne predstavlja empatije in konsistetnega zadovoljevanja dojenčkovih potreb. Kaj se lahko dojenček nauči iz takšne izkušnje? Zaradi neodziva staršev (ali nekonsistetnosti pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb) se lahko nauči, da se lahko zanese samo nase in da je najbolje, da svojih čustev ne kaže zunanjemu svetu.
Čuječe starševstvo ne pomeni, da starši niso utrujeni in razdraženi, izčrpani ali v stresu. Čuječnost starše nauči, kako v vsakem trenutku poskrbeti tako zase kot za svojega dojenčka – za dobro počutje celotne družine. Dobro počutje je namreč povezano s tem, kako dobro smo uglašeni z dojenčkom, kar praktično povedano pomeni, da znamo konsistetno zadovoljiti njegove potrebe. Ko k starševstvu pristopimo čuječe, avtomatično kultiviramo odziv, ki dojenčkom pomaga pri občutku varnosti in sprejetosti.
Z 8-tedenskim program Čuječe materinstvo se bodoča in novopečena starša lahko naučita, kako okrepita svoj notranji mir in tako ustvarja zdravo povezanost z dojenčkom. Več na www.cujecematerinstvo.si.
