Zato je razmišljanje v smislu "star sem", le izgovor za ne živeti. Ne živeti? Zakaj bi kdo ne želel živeti? Povsem nenavadno, vendar primerno vprašanje. Veliko ljudi najde tisoč in en razlog, da ne uživa, da ne živi polnega življenja. A zakaj je tako? Mogoče smo vzgojeni, da je življenje težko. Bi nas moral spremljati občutek krivde, če uživamo? Je tisti, ki uživa, res lenuh? To so močna prepričanja, ki spremljajo vzgojne vzorce že mnoga leta, še posebej pri nas, Slovencih. Včasih se zdi, da smo narod večnega občutka krivde in naučene nemoči.
Mnogokrat nas privzgojeni vzorci silijo, da nehamo živeti v cvetu mladosti, ker na nas pritiskajo pričakovanja družbe; od tega, da imejmo že enkrat otroke, do tega, naj se nehamo ukvarjati s hobiji, ker so le zguba časa. Oprostite, izguba časa? Imeti svoje hobije pomeni živeti sebe, vsaj nekaj ur na dan, nekaj dni na teden, nekaj trenutkov na mesec. Zakaj bi se odrekli najbolj pristnim delom sebe? Sama sem za nekaj časa takšnim pritiskom okolice podlegla, a zahvaljujoč notranjemu glasu, sem se uprla pritisku družbenih pričakovanj in sledila svojim željam. Seveda bom imela otroke, saj jih obožujem! Ampak takrat, ko bom začutila, da si jih želim. Ko se bom pripravljena od njih tudi učiti in sprejeti vlogo mame na nekoliko drugačen način. Do takrat zorim in se razvijam, odpravljam zame nekoristna prepričanja in pričakovanja. Pripravljam "teren" za svoje otroke, da bodo lahko prišli v družino, ki ve, kaj je dobro za njen razvoj, ima svoja načela in načine delovanja. Verjetno se boste strinjali z mano, da z lastnim razvojem osebnosti in odpravljanjem za posameznika omejujočih prepričanj, pripomoremo k evoluciji svoje vrste. Le tako lahko spreminjamo vzorce, ki se prenašajo iz generacije v geneacijo.
Pred približno mesecem sem se dogovorila, da bom kot prostovoljka upokojence poučevala osnov plesa. Začutila sem močan klic, da je moje poslanstvo učiti plesati osebe vseh starosti. Ker je to način, da sem povezana sama s seboj in prizemljena. Kaj pomeni biti prizemljen? Zame je način sprejemanja življenja tukaj in zdaj. Učim se sistem sprejemati namesto ga zavračati; in najbolj pomembno: učim se biti in se ljubiti takšno, kakršna sem.
Zadnje čase sem opazila kar nekaj dvajsetletnikov s togim in nekreativnim načinom razmišljanja. V njihovih besedah sem začutila grenkobo in močno otopelost. Ne bom rekla, da je danes lahko biti dobre volje. A če že uspe posameznik misli usmeriti k pozitivnim dogodivščinam, ga okolica hitro označi za čudaka. Pa čeprav si potihem tudi kot družba želimo ravno te lepote, sproščenosti in zabave. Mogoče je tisto, kar v drugih vidimo kot moteč dejavnik, to, česar si želimo.
Upokojenci na moji vadbi imajo neizmerno energijo. Tako, drugačno. Pri njih sem začutila praznovanje življenja. Imajo tudi čez 70 let, marsikaj so v življenju doživeli, zagotovo ne samo lepih stvari, ampak se ne predajo. Ne predajo se sivi rutini in zamiranju energije. Učijo se igranja kitare, joge, novih receptov, plesnih korakov, uporabe računalnika in še in še… In končno mi je kliknilo.
Sami se odločimo, kako bomo živeli. Bomo pri dvajsetih obrnili glavo v kroniko, težave, k nekoristni energiji, ki v nas vzbuja tesnobo? Ali pa bomo sprejeli izziv, da smo lahko celo življenje tisto, za kar bije naše srce? Če delo ne prinaša pravega zadovoljstva, si dajte duška z uživanjem pri najbolj norih hobijih. Počnite vse, kar vas veseli in polni srce z mirom in milino. Pri upokojencih sem začutila tudi neizmerno željo po učenju novih korakov, pesmi, obratov. Včasih bi se spraševala, v čem je smisel vsega tega. Danes pa uživam v trenutkih in sem hvaležna, da polnijo moje srce s kreativnostjo.
Bodite, kar ste v resnici. Ne omejujte se z leti, saj bo čas tako ali tako minil. Uživajte v trenutkih in svoje misli usmerjajte v sedanjost. Izgovarjanje na leta je res samo izgovor, da nečesa ne naredimo. Pogosto se v tem skriva tudi strah pred soočanjem s samim s seboj. A slej kot prej pride tudi trenutek resnice, ko si bo treba priznati, kaj smo in česa si želimo. Vsak mora najti svoj način, ki nas popelje v stik s samim seboj. Novo tisočletje je v znamenju novega načina napajanja z energijo. A o tem nekoliko več kdaj drugič.
Uživajmo življenje! Z namenom smo tukaj. Spremenimo perspektivo življenja, poiščimo njegov smisel na svoj način in ne tako, kot od nas pričakujejo drugi.
