... študij na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Poln energije, vsak dan zajema z veliko žlico in pravi, da se samo enkrat živi. A simpatičnemu dečkotu je bila Slovenija premajhna, za svetovljanskega duha pa tudi Evropa ni bila dovolj. Svoje sidro je spustil šele na Novi Zelandiji, kjer trenutno dela kot projektant gradbenih konstrukcij. Le želje in mladost pa niso dovolj, niti na Novi Zelandiji. Država 'Kiwi-jev' išče predvsem tujce s pridnimi rokami in polnimi glavami idej.
M.D.: Kdaj si ugotovil, da je Nova Zelandija tista država, kjer želiš nadaljevati svojo pot?
Janez Mikec: "Nova Zelandija je predstavljala presečno množico več želja. Države, ki bi bila na nek način podobna Sloveniji, države, kjer bi lahko izpopolnil svoje znanje na področju gradbeništva in potresov, ter hkrati države, kjer bi lahko živel ob valovih oceana. Srfanje na valovih mi predstavlja nekakšen pobeg iz realnosti, pri čemer se moraš stoodstotno zanesti samo nase in kjer se moraš v še tako panični situaciji znati tudi umiriti in misliti s trezno glavo. Praktično le teden dni po končanem študiju sem se usedel na letalo za Auckland in se podal v neznani svet. Imel sem občutek, da smo doma razvrednotili določene veje inženirstva in se zato odločil investirati del svojih prihrankov za izkušnjo v tujini. Študij ti namreč ne da namreč samo surovega znanja, temveč tudi širino reševanja problemov."
M.D.: Kako je delati v tuji državi. Poznaš dva trga dela - bi ju lahko v grobem primerjal med sabo?
Janez Mikec: "Delam v inženirskem sektorju, kjer je pretok delovne sile ogromen. Občutek imam, da je doma vse preveč rigidno in okorno. Menim, da imajo doma sindikati preveliko veljavo, tukaj za njih sploh še nisem slišal. Slovenci smo delaven narod, ampak imamo hkrati tudi nemalo takih, ki bi se vlekli na račun drugih in občutek imam, da je v Sloveniji pomen sindikata precej izkrivljen iz osnovnega namena. Tukaj se vsakdo zaveda, da ni prostora za polovičarstvo. Če nisi primeren, te odslovijo. Slovenci smo na Novi Zelandiji zelo cenjeni, vsakih nekaj mesecev me recimo vprašajo, če poznam koga iz domačih krajev, ki bi se nam želel pridružiti. Fleksibilnost zaposlovanja ter odpuščanja predvsem omogoča ločevanje zrna od plevela in dobrega delavca seveda želi obdržati vsak delodajalec.
Tujina je zato zelo dobra odskočna deska, za tiste, ki so pripravljeni trdo delati in sami nekaj vložiti. Povzpenjanje po karierni poti je v tujini precej bolj izrazito kot doma. Če znaš svoje sposobnosti upravičiti, se bo za odgovorno osebo bo vedno našla stopnica višje.
Zaposlovanje, še posebej v inženirskem sektorju, poteka večinoma preko t.i. 'headhunter-jev' ali lovcev na glave. V povprečju dobim vsake tri tedne vsaj eno povpraševanje preko headhunterjev, kar pomeni, da je povpraševanje zares ogromno. Večina podjetij ima posrednike, ki so specializirani za iskanje profilov. Izobrazba ti tukaj bolj malo pomaga, največ štejejo izkušnje. To predstavlja kar velik problem v Sloveniji. Mahanje s papirjem je nacionalni šport in številni nivoji izobrazbe so samo za to, da imaš nekaj in si kvalificiran, čeprav morda niti nimaš pojma, kaj govoriš."
M.D.: Kakšni pa so delodajalci?
Janez Mikec: "Delodajalci poskušajo na delovnem mestu pričarati karseda dobro vzdušje. Tako ne zaostajajo mesečni pikniki, pivo po končanem delovniku ali druga manjša druženja tekom delovnega časa. Zavedajo se, da delavcev ne morejo držati v šahu, sicer bodo pobrali svojo culico in odšli dalje.
Malica, čas za malico in prevoz na delo niso plačani. Vsi se pogovarjajo v bruto zneskih in za vsakega je jasno, koliko na koncu dobi, ni nobenega preračunavanja. Pri nas bi brez teh dodatkov marsikdo životaril. Težko mi je gledati, kako si morajo nekateri doma s temi dodatki 'zviševati' plačo, ki bi lahko bila v osnovi taka. Slovenci se preveč oklepamo svojega delovnega mesta, nismo vajeni sprememb in še najraje bi videli, če bi lahko 40 let delali eno in isto. Če ti ne odgovarja, si začneš iskati novo delovno mesto še preden odstopiš iz trenutnega. Ni debate. Vsake pol leta bi morali malo preveriti stanje na trgu, se vprašati ali gre vaša kariera v pravo smer, je to to kar si želite ter kakšne nove možnosti se ponujajo. Nič resnega, vendar vsaj toliko, da se ne izgubi stik z vašo prihodnostjo. Če si za delodajalca pomemben, pa se bo le-ta že potrudil te obdržati."
M.D.: Kakšne kulturne razlike med obema državama opaziš?
Janez Mikec: "Večjih kulturnih razlik med državama nisem opazil, saj namreč velik delež prebivalstva predstavljajo Evropejci. Ima pa Nova Zelandija ogromno imigrantov, kar se zaradi dobrega gospodarstva še toliko bolj občuti. V zadnjih desetih letih se je dogajalo veliko priseljevanje premožnejših Azijcev, ki so tukaj okupirali vse po vrsti. To se predvsem pozna na trgu nepremičnin, kjer je cena posamezne nepremičnine v zadnjem letu v povprečju rastla za 1700 dolarjev na teden. Četudi propadajoča nepremičnina, ta dnevno zasluži več kot pa zaslužiš sam na delovnem mestu. Sicer pa so delavniki načeloma daljši in trajajo nekje od osmih do petih popoldne. Vsi tako živijo praktično za vikende, kjer se še posebej poleti vedno nekaj obrača na žaru ali pa poležava na plažah izven mesta."
M.D.: Kakšen je odnos do iskanja zaposlitve na Novi Zelandiji?
Janez Mikec: "Stopnja brezposelnosti na Novi Zelandiji se giblje okoli 6 odstotkov, vendar pa je v pisarni morda le tretjina pristnih 'Kiwi-jev', vsi ostali smo tujci. Podobna zgodba je v ostalih podjetjih. Vsako poletje imajo tudi ogromen naval sezonskih delavcev, ki nekaj mesecev delajo, preostanek pa potem potujejo naokoli. Tudi za Slovence mlajše od 30-ih let obstaja tako imenovana Working Holiday viza, ki ti omogoča enoletno potovanje in delo na Novi Zelandiji s trimesečno omejitvijo pri posameznem delodajalcu. Za resnejšo obliko zaposlitve pa moraš žal biti na seznamu iskanih profilov, ki jih država potrebuje, sicer delovne vize ni kar tako lahko dobiti.
M.D.: Kako se je spremenilo tvoje življenje?
Janez Mikec: "Življenje se je dodobra spremenilo, saj z odhodom v tujino nimaš pravzaprav nobene varovalke. Ko prideš s kovčkom prtljage v neznano okolje na drug konec sveta in brez zagotovljene prihodnosti, moraš ostati skromen. Začneš povsem pri dnu in kaj dosežeš je, podobno kot sem pri srfanju omenil, v celoti odvisno od samega sebe. Okoli sebe si počasi zbereš povsem nov krog prijateljev in povsem nov krog ljudi ,na katere se lahko obrneš.
Kar je v tujini precej bolj samoumevno je, da se za pošteno delo dobi pošteno plačilo. Za vsako vrsto dela velja nekakšno nepisano pravilo minimalne začetne plače. Znajo ceniti kako zahtevno je tvoje delo ali pa koliko truda si pred tem vložil v svoje izobraževanje, znanje. Vse to se seveda odraža, da si kakšno izmed dobrin, katera pri nas doma stane praktično enako, nekoliko lažje privoščiš. Precej pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da neplačan dopust nikoli ni vprašanje. Če si želiš vzeti mesec dni za potovanje, si vzameš. Brez očitkov ali trepetanja, da bi ob prihodu nazaj izgubil službo."
M. D.: Kaj svetuješ mladim nadobudnim študentom, ki bi želeli v tujino?
Janez Mikec: "Po navadi beremo le zgodbe o uspehu, koliko se vrne klavrnih domov, pa niti ne vemo. V tujini se ne cedita samo med in mleko, vendar kjer je volja, tam je pot. Puške ne gre metati takoj v koruzo in obupati nad prvim primerom. Bodite to, kar ste, slovensko znanje je zelo cenjeno. Na žalost pa menim, da v Sloveniji čisto predolgo študiramo. Večina iste generacije ima tukaj že par let izkušenj, in kljub temu da sem končal študij v roku brez pavziranja, mi je včasih v pogovoru kar malo nerodno, kako pozno doma pretrgamo popkovino."
M. D.: Kje se vidiš v prihodnje?
Janez Mikec: "Ko enkrat prestopiš prag tujine, vidiš da 'sky is the limit'. Postaneš bolj samozavesten, v določeni meri se znebiš strahu pred neuspehom in te v nadaljnjih situacijah samo še dodatno motivira. Znaš se prilagoditi razmeram in sprejeti odločitve, ki se jih sicer morda ne bi upal. Prihodnost je zato povsem odprta, lahko sem ta trenutek tukaj na Novi Zelandiji, že naslednji v Avstriji ali kjerkoli drugje na svetu. Potrebno je razmišljati tudi s srcem in le kam te to vodi ter kje se najboljše počutiš. Nematerialne dobrine imajo povsem drugo in neprecenljivo dimenzijo. Več kot imaš na računu, več zapraviš … zapravljenih dni nazaj pa ne dobiš nikoli. Zato tudi Slovenija ni napačna in mnogo premalo jo cenimo, prenekatere stvari se nam zdijo povsem samoumevne, hkrati pa ne spoštujemo dovolj tistega, kar imamo.
